Kolesarji ali dvigalci uteži?

Odkar imamo Slovenci v tekmovalnem kolesarstvu povsem nesorazmerne, prav nore uspehe, smo v skladu z nacionalno tradicijo vsi postali kolesarji. To po eni strani povzroča nekaj nevšečnosti, saj smo jutranji avtomobilisti z očesnimi refleksi prilagojeni na časovne razmike, s katerimi se pešci odločijo stopiti na prehod za pešce. Povsem nemočni pa postanejo naši očesni refleksi pri kolesarjih, zatopljenih v svoje sveto poslanstvo, ki jim od doma do službe prepoveduje stopiti s kolesa. V drobcu sekunde, ko desno oko možganom signalizira varen prehod in preklopimo še na levo oko, od nekod z desne pribrzi kolesar naravnost čez prehod!

A če v obojestransko zadovoljstvo ni razbitega kolena, do popoldneva, ko se vsi spravimo na kolesa, pozabimo jutranje konflikte in se med strmenjem v asfalt in bankine ubadamo z vprašanjem, kaj obsedeno vrtenje pedalov prinaša v nacionalno zakladnico zdravja. Najprej nam padejo na pamet mišice, mišična masa je med najboljšimi naložbami za dolgoročno zdravje zlasti v starejših letih. Okužbe, vnetja, napori in različni presnovni stresi veliko lažje potekajo pri ljudeh z ustrezno mišično maso, saj se ob poškodbah ali okužbah lahko mišice hitro razgradijo, tudi do 0,5 kilograma na dan, in z nastalo glukozo in beljakovinami nahranijo imunski sistem ter omogočijo celjenje tkiv.

Vendar aerobna dejavnost, kot je kolesarjenje, ni recept za povečevanje mišične mase, kajti amatersko vrtenje pedalov stimulira predvsem počasna mišična vlakna. Ta se ob vadbi ne odzivajo z izrazito rastjo, pač pa s svojimi izločki, miokini, izrazito povečujejo razraščanje novega žilja v mišici ter s tem njeno boljšo prekrvitev in zmogljivost za dolgotrajne napore. Hkrati se miokini po krvi razširijo po vsem telesu in zaradi delovanja na rast kapilar izboljšajo delovanje srčne mišice in tudi zmanjšajo insulinsko rezistenco, kar je preventiva sladkorne bolezni. Aerobna vadba zmanjša količino presnovno neugodnega visceralnega maščevja. V zvezi s tem so dokazali, da imajo amaterski kolesarji, zlasti v starosti, bistveno izboljšane kognitivne sposobnosti kakor vrstniki, ki ne kolesarijo ali delajo podobne aerobne vadbe. Polipeptidni miokin grisin, ki se tvori ob aerobni vadbi, na primer izboljša kognicijo in tudi dokazano ščiti pred razvojem alzheimerjeve bolezni.

Po drugi strani pa so zlasti starejši ljudje, ki jim zaradi hormonskega stanja atrofirajo mišice, zaradi zmanjšane mišične mase vedno bolj zdravstveno in imunološko krhki. Zato njim še posebej ob kolesarjenju pridejo zelo prav anaerobne vadbe, kot je delo z utežmi. Pri tem mišica razmeroma hitro hipertrofira predvsem v hitrih vlaknih, s tem pa omogoči starejšemu človeku zdravstveno in imunološko rezervo, ki bi je brez vadbe imel čedalje manj. Zlasti pri starejših, ki imajo že razvito starostno pomanjkanje mišične mase (sarkopenijo), je izrazito ugodno z anaerobno vadbo povečati mišično maso. Tudi zato, ker starejši ljudje pogosteje zbolijo in obležijo v bolnišnici, in je potem zaloga mišične mase neredko tisto, kar odloča o dolgoročnih posledicah operacije ali druge bolezni.

FOTO: Jure Eržen/Delo

Zato potrebujemo oboje, aerobno vadbo za prežiljenost, zdravo presnovo in preprečevanje starostnih sprememb centralnega živčevja (demenca) in zlasti pri starejših tudi anaerobno vadbo za vzdrževanje mišične mase. Mišična masa je zdravstvena naložba, in če je ustrezna, je veliko lažji tudi potek okužb, vnetij, lažje je prenašati napore in različne presnovne strese. Zato je lažna dilema med kolesarji in bodibilderji – obe vrsti vadbe, aerobna in anaerobna, sta potrebni, če hočemo ostati zdravi. Na ohranjanje mišične mase pa morajo paziti predvsem starejši, saj pri njih to preneha biti »od Boga dana« lastnost.

Dovolj krepke in razgibane mišice so tisto, kar večini sodobnih ljudi, sploh po srečanju z abrahamom, najpogosteje manjka do dobrega in stabilnega zdravja. Takrat hormoni ne skrbijo več za rast mišic podobno kot pri dvajset- ali tridesetletnikih, tudi če ti niso športno najbolj marljivi. Oni so pač nekaj posebnega, dokler ne vzgojijo potomstva, jih narava nezasluženo razvaja. A kar je mladim dano samo po sebi, moramo starejši pridelati, če želimo ostati zdravi.

Ne glede na mladostni odnos do uteži, ki je v določenih letih lahko tudi svetovnonazorsko in duhovno vprašanje, je treba premagati tovrstne predsodke vsaj do abrahama, ko postane koristno in pravzaprav nujno redno izvajanje anaerobnih vaj s primernimi utežmi, saj sicer v starosti ravno hitra mišična vlakna najhitreje propadejo. Ker pa ravno ta vlakna mišici dajo »volumen«, ostane brez njih starostnik brez ustrezne mišične mase, ki bi varovala njegove sklepe pred poškodbami in zlomi ter njegovo presnovo pred naglimi spremembami v primeru okužb in drugih bolezni pa nenadnih telesnih naporov, vključno s poletno vročino. Zato so redne, nekajminutne vaje starostnikov z utežmi izjemno majhna in kratkotrajna vsakodnevna investicija, ki njihovemu zdravju prinaša velike koristi.

Evolucijsko smo ljudje savanska bitja, ki smo se v času, ko smo se izoblikovali in učlovečili, nenehno gibali, ko smo nabirali plodove, mrhovino ter lovili male glodalce in podobne živalce. Mit o človeških prednikih kot divjih in junaških lovcih na mamute, medvede in druge zveri je zgolj mit, naše mišice niso niti na daleč podobne eksplozivnim mišicam zveri. Naša konstitucija nas izdaja kot vztrajne potovalce, nabiralce in, kot že rečeno, občasne mrhovinarje. In to je, kadar imamo čas, tudi seznam naših idealno odmerjenih počitniških aktivnosti. S tem da si občasno mrhovino, ki dovolj privlačno zaudarja, namesto v naravi lahko za majhen denar kupimo v kiosku, če se nam je zaradi vročine ne ljubi vrteti na ražnju.

***

Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.