V nadaljevanju preberite:

Na pragu četrtega vala se marsikdo ne more znebiti tesnobne misli, da smo ujeti v spiralo večnega ponavljanja: kot da bi se znašli v kolektivni različici filma Neskončni dan. In sicer na točki v zgodbi, ko so glavni protagonisti izgubili upanje, da se bomo iz nje kadarkoli izvili. Znak te resignacije je, da so utihnile groteskno optimistične napovedi oblastnikov: že nič več ni slišati, kako bo »naslednjih štirinajst dni ključnih«.

A ta predstava je zavajajoča, splošni obup neprimeren, razširjeni občutek nesmisla pa simptom globlje družbene in politične dekadence. Situacija je mnogo bolj optimistična, kot bi sklepali iz jeremijad, ki spremljajo slovensko javno razpravo. Lansko jesen se je svet še spraševal, ali bo znanstvenikom uspelo razviti uspešno cepivo, ki bo zajezilo širjenje novega koronavirusa. Danes na voljo nimamo le široke palete cepiv – večina odraslega prebivalstva v razvitih državah je že polno cepljena in raziskave potrjujejo, da je učinkovitost cepiv ne le dosegla, temveč presegla najbolj optimistične napovedi. Dileme glede morebitnih stranskih posledic so se razblinile: te so se izkazale za zanemarljive, predvsem pa po svojem obsegu in nevarnosti povsem neprimerljive z grožnjami, ki jih predpostavlja okužba z virusom – ki je prav v tem času mutiral v smrtonosnejšo različico.