Franc Jožef ni nikoli delal izračuna finančne upravičenosti naložbe v južno železnico, a se je vložek vseeno povrnil z visokim donosom.
Galerija
Kaj smo se naučili od nesreče v predoru Hrastovlje? Foto Uroš Hočevar
Upate lahko, da boste lepega dne, če bo sreča na vaši strani in usoda mila, šli v penzijo. Mnogi od teh srečnežev pa kljub dosežku ne bodo ravno srečni. Poenostavljeno povedano – zaradi matematike. Zato je že razprava o tej »matematiki« napredek. Vse bo boljše od južnokorejskega modela, v katerem so starejši prepuščeni dobri volji svojih otrok.
Epohalno je slovensko odkritje, da so moški upokojenci s šestodstotno nižjo odmerno stopnjo poplačila za minulo delo ustavno prikrajšani in da jim bodo v prihodnjih šestih letih to krivico popravili. Popravili jo bodo bodočim upokojencem, ne pa okoli 100.000 moškim, ki so v preteklih letih s toliko nižjo odmero stopali v zadnji vagon življenjskega vlaka. Popolne pravice na tem svetu ne bo nikoli. Za vsak približek popolnosti se lahko »zahvalimo« bolj ali manj razpoloženemu in matematično (ne)sposobnemu božanstvu iz vladnih pisarn in državnega zbora.
Nikoli se tudi nismo tako dobro razumeli na letalsko prevozništvo, kot se v zadnjih mesecih. Vedeli smo sicer, da so poleti v svet precej cenejši z letališč zunaj države. In prav nič nismo presenečeni, ko slišimo, da bomo poslej tudi z Brnika lahko ceneje potovali v svet. Zato niti ta (letalska) juha ni tako vroča, kot so jo skuhali. Smo pa zelo veseli spoznanja, da infrastrukturna matematika in enačba letalskih linij res nista tako preprosti, kot razlagajo z osnovnošolsko matematiko. Pri infrastrukturi ena in ena pogosto ni samo dve, ampak tudi tri in celo štiri. Cesar Franc Jožef ni nikoli delal izračuna finančne upravičenosti naložbe v južno železnico, a se je vložek vseeno povrnil z visokim donosom. Tako tudi pri drugem tiru ni mogoče privoliti v logiko začetniške matematike, saj model 1 + 1 = 2 v takih projektih ni uporaben. Zato nihče ne sprašuje italijanske države ali evropske komisije, zakaj subvencionira potniške ladijske prevoze iz Italije v Istro. Nihče ne sprašuje, zakaj Hrvaška stimulira letalske prevoznike ali pa kdaj se bo povrnila naložba v most na Pelješac. Izračun upravičenosti investicije v infrastrukturo so si izmislili zadrti sovražniki slovenskega naroda, ki imajo nadpovprečno razvit samomorilski talent.
Slovenske penzije in letalske vozovnice so en ništrc v primerjavi s tem, kar kuha najboljši (tako pravi on) predsednik na svetu. Cmazi, vari in pogreva, razpihuje, grmi, bliska, žuga in ščuva, v bistvu onesnažuje svetovno stanje duha. Vojne je napovedal že vsem. Sovražniki niso samo Kitajci, Iranci, Korejci, Mehičani in Rusi, sovražniki smo tudi Evropejci, ki da ubogim Američanom krademo milijarde. Zato hoče na trgovskem bojnem polju narediti čistko. Zato gradi kitajski zid na vse strani neba, nastavlja minska polja, krega Evropejce z Borisom in Borisa s svojim narodom. Prav nič ga ne gane Gretin obisk. Tuje državnike razume kot lutke na vrvici, kupuje Grenlandije in Ukrajine, prepove francoski beaujolais, dovoli chianti, ustavlja najboljše nemške avtomobile in hkrati prepričuje Slovence o ugodnem nakup elektrarne dolgega dosega (z jedrsko konico, po možnosti).
V tej kuhinji z odliko pomiva posodo omenjeni Boris, ki briše pamet z naslednjo pogruntavščino: oni bodo Evropi še naprej brez carin prodajali angleško travico, liverpoolski fuzbal, Bitle in čaj ob petih, Evropejci pa lahko pozabijo na angleški trg.
In kaj se je rodilo iz železniške nesreče pri Hrastovljah? Pravzaprav še nič. Župani so se namrdnili, ko so slišali Tomaža Prohinarja z direkcije za vode, da bodo potrebovali poldrugo leto samo za izdelavo študije o izbiri vodnega vira. Podobnih študij je bilo več deset kil, še stokrat več javnih pisem v časopisju. Različne direkcije in uradi že več kot 40 let študirajo in izbirajo vodni vir, Istri je medtem samo pri vodi ubežalo več kot sto evropskih milijonov, ki jih slovenska zavist z veseljem tlakuje drugam. Kljub počasnosti Prohinar povesi nos, rekoč, da so samo oni na direkciji sposobni. Res so sposobni – samo dlako manjka, da ostanejo Istrani žejni. Državni šefi več kot tri mesece po železniški nesreči, ki je državna podjetja stala milijone, zdaj kuhajo mulo. In ko bi morala biti odločitev že zdavnaj znana, bi za vodno sušo nekomu plačevali študije? Kakšne študije neki! Vodo naj pripeljejo v Istro in zavarujejo vir, ki že obstaja. Ko bo kriza, bo pa vodni urnebes. Ker imamo v državi premalo vode. Baje.
Komentarji