Kaj pa falcon?

Mladi Kris je ob vsej nepopisni pezi, ki so mu jo ob prihodu na svet naložile nesrečne zvezde, imel vsaj toliko sreče, da se je rodil med ljudmi, ki so v tednu dni zbrali dovolj milijonov, in je zdaj v upov polni zdravniški oskrbi. Kdor hitro da, dvakrat da, pravi pregovor. Premalo smo se ob tem primeru vprašali, zakaj mora v socialni državi biti zdravje in življenje posameznika odvisno od spontanega solidarnega temperamenta sodržavljanov in zakaj že sistem ne predvideva rešitve za take primere. Pravega odgovora še nismo slišali, čeprav je igranje na karto solidarnosti v dobršni meri igra na srečo, loterija.

Hitro se je odzval tudi Miodrag Kostić. Ne glede na to, kaj si mislimo o njegovem poslovnem trudu in dejanjih v državi ali regiji, ne glede na to, da so potezo takoj označili za vrhunsko (400.000 evrov težko) promocijsko potezo, ostaja dejstvo, da je bistveno olajšal polet Krisu v ZDA in nazaj. Če je šlo za promocijsko priložnost in računico, je nerazumljivo, kako to, da te »računice« niso izkoristili državni ali drugi piarovci in niso raje oni takoj ponudili falcona (ali drugega aviona), s katerim se prevažajo oblastniki na precej manj usodnih misijah. Država najprej odpove pri sistemski rešitvi, potem odpove še pri solidarni akciji.

Tisti, ki bi se jih moralo dotakniti vprašanje solidarnosti, se ves čas ukvarjajo z veliko »pomembnejšimi« vprašanji. Moti se, kdor misli, da se koalicije lomijo ob ključnih strateških usmeritvah te države. Pomembneje je, kdo bo imel nadzor nad Petrolom, Telekomom, Luko Koper, železnico in cestami, energetiko, nad delitvijo nekega dodatka za delovno aktivnost, nad delitvijo zdravstvenega biznisa, nad bančnimi krediti ... Interesantno je življenje sveta interesov, volivci pa vse bolj zbegani.

Poglejmo Piran. Tisti, ki so pred skoraj letom dni izvolili župana Đenia Zadkovića, so se že po nekaj mesecih odločno uperili proti njemu, hkrati je župan dobil podporo svojih smrtnih sovražnikov iz volilne kampanje. Oni, ki so v času kampanje čez vse meje popljuvali nasprotnega kandidata, nekdanjega župana Tomaža Gantarja, pa so istemu potem brez kančka slabe vesti ponudili sodelovanje. V to poglavje sodi tudi odločitev, da se svetnica Levice poveže s svetnikom iz SDS in samostojnim svetnikom, ki je bil prej izvoljen na Popovičevi Slovenija je naša. Eni se nad takim spreminjanjem zastav in obračanjem po vetru zgražajo, za druge pa je to povsem pragmatično logično, razumljivo in celo koristno. Če pride do takega kaosa v lokalnem okolju, kjer naj bi se vsi dobro poznali, kako kaotično je šele na državni ravni, kjer se vsak hip kdo od predstavnikov ljudstva odloča drugače, kot so od njega pričakovali na volitvah. To sicer lahko res odraža pragmatičnost odločanja in je eden od čarov demokracije, ki hkrati kaže, da politične stranke niti približno nimajo izoblikovane dovolj trdne ideološke, strateške in premišljene programske politike. Da so, skratka, zelo nepredvidljive in malo zaupanja vredne. Tudi volitve so torej loterija. Izvoljenci se pred kamerami kregajo o tem, koliko angelčkov lahko pleše na konici igle (na primer, o korporativnem upravljanju v Petrolu), v resnici pa gre za precej bolj mesene zadeve.

Ko govorimo o predvajanju slovenske glasbe na javnih radijskih frekvencah, marsikdo ne upošteva, da so Vlado Kreslin, Zoran Predin, Tinkara Kovač, Drago Mislej Mef, Jani Kovačič, Jure Lesar, Marko Brecelj, in še vsaj dvesto drugih, tudi umetniki, kulturniki in ne samo zabavljači. Da gradijo enega od temeljev kulturne identitete, brez katere ni slovenstva. In čeprav zveni ta argument populistično nacionalistično in nevarno nazadnjaško, je prav različnost kultur tista, na katero se pridušamo. Tako kot pravo bogastvo narave ocenjujemo skozi številčnost in pestrost vrst, enako najbrž velja za različnost človeških kultur in svetovnih glasb. Če hočemo ohraniti kulturno pestrost tega sveta, smo zato prvi poklicani, da ohranjamo temelje svoje kulture. Tudi z najboljšim, kar premore slovenska glasba. Tisti, ki se veliko ukvarjajo z glasbo, ponavadi bolje vedo, katera je dobra, njihova dolžnost je, da množice učijo, ne poneumljajo. Logika kapitala pa je temu nasprotna. Poneumljanje seveda prinaša dobiček. Samo neuki množici lahko prodajaš plastik fantastik, muda za bubrege*​ (moda za ledvičke).