Goli otok

Za Goli otok sem prvič slišal v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. O Golem otoku nisem bral. Memoarska literatura ljudi, ki so sredi Kvarnerja preživljali najhujša leta svojega življenja, je sicer morda že bila napisana, ni pa bila objavljena. Za Goli otok sem slišal, ker je Valter iz reškega benda Paraf pel o soncu, ki sije, in kamnu, ki gori. »Juha in brom sta glavni hrani,« je pel Valter. »Na otoku Golem, na otoku belem.« Razumel sem, da se je na Golem otoku dogajalo nekaj groznega.

Dve desetletji pozneje sem šel na Goli otok. Družbo mi je delal Radovan Hrast. Rado je bil na prvi barki, ki je na Goli otok pripeljala zapornike. Pripovedoval mi je o letih, ki jih je preživel pod nesvobodnim soncem, o letih, ko se je navadil živeti skoraj brez vode.

Pesem Goli otok je Valter napisal leta 1976. Tako vsaj je zapisal na formular, ki ga je poslal hrvaški agenciji za zaščito avtorski pravic. V prejšnjem stoletju ni bila odtisnjena v vinil. Ker pa so jo Parafi odigrali na koncertu za žrtve potresa v Črni gori, je koncertni posnetek pesmi vrtel Radio Študent. Pozabil bi nanjo, če se Valter ne bi odločil, da si pesem o kvarnerskem otoku zasluži spodoben spomin. Pred tedni je šel v studio. In še enkrat zapel pesem o burji, ki piha čez otok. »Ajme, še ostreje kot v rosni mladosti,« je pod posnetek na youtubu napisal navijač.

Ko se je Valter nehal ukvarjati z glasbo, je postal učitelj. Štirideset let pozneje je spet prijel za kitaro. In nažiga.

V dneh, ko sem poslušal, kako Valter v zrelih letih poje o Golem otoku, me je poklical Radovan Hrast, mož, ki je bil na prvi barki z zaporniki. »Napiši kaj,« me je ogovoril. »Sedmega julija bo sedemdeset let, ko sem kot prvi stopil na Goli otok,« me je opomnil. Rado je o Golem otoku napisal knjigo Čas, ki ga ni.

O Golem otoku se je prvih trideset let le šušljalo. Potem je prišla pesem Goli otok. Ena pesem spremeni vse.