V nadaljevanju preberite: 

Jutri, 10. aprila, bo minilo natanko sto let od izdaje romana Veliki Gatsby Francisa Scotta Fitzgeralda, ameriškega kulturnega mejnika, ki ob objavi ni dvignil posebnega prahu. Odzivi na tretji Fitzgeraldov roman so bili zadržani, prodaja povprečna, avtor se po odmevnosti svojih prvih dveh del v principu nikoli več ni postavil na noge.

Sledila je standardna usoda, tako rekoč kliše tedaj bolj ali manj razvpitih ameriških pisateljev, med drugim pripadnikov tako imenovane izgubljene generacije, ki so v popkulturno mitologijo po eni strani stopili zaradi svojih alkoholnih ekscesov, po drugi pa zaradi udinjanja hollywoodskemu studijskemu sistemu, ki je v času ekonomske depresije tridesetih let postal priročno (in donosno) zatočišče problematičnih pisateljev in dramatikov (tudi za Dorothy Parker, Williama Faulknerja, Dashiella Hammetta in mnoge druge). Spomenike njihovi genialnosti in nepripravljenosti na kompromis, pa tudi preziru do tovarne sanj, so jim postavili številni do njihove kariere naklonjeni režiserji, najbolj ekstravagantno in domišljeno Barton Fink bratov Coen, ki sta v lik naslovnega junaka in njegovega vzornika W. P. Mayhewa zamešala biografske elemente in vedenjske vzorce številnih avtorjev, med drugim Clifforda Odetsa, Faulknerja in Fitzgeralda.