V kolumni preberite: 

Najlepšo odslikavo božiča kot eksistencialne groze je, vsaj meni, globoko v otroštvu, vedno ponujala sosedova praznična jelka. Na njej ni bilo nič prazničnega, kaj šele slavnostnega. Jelka je bila, drži, vedno sveže posekana – to je bila v tistih časih v resnici edina možnost –, ampak na njej so bile, skrajno žalostno, kot pomenljiva izjava o ateizmu, ovešene samo tri ogromne, neproporcialno velike rdeče krogle. Nobenih girland, lučk, jaslic ali umetnega snega. Čista askeza. Potem se je ena krogla razbila in naslednje leto sta na dreveščku bingljali samo še dve.

Neke vrste simulaker sosedove božične jelke – tega sem se zavedel šele pred kratkim – predstavlja znamenito shirano drevo, ki ga je Alberto Giacometti leta 1961 zasnoval za ponovno pariško produkcijo Beckettove drame Čakajoč na Godota. Irski dramatik ni bil zadovoljen z obliko drevesa, pod katerim Vladimir in Estragon čakata naslovnega junaka, pa je k sodelovanju povabil švicarskega umetnika; s skupnimi močmi sta zasnovala dovolj krmežljavo podobo osamljenega drevesa, ki je postalo eden najslavnejših scenskih elementov dvajsetega stoletja.