Dobro jutro: Sladka brezčasnost

Čas je in časa ni. Ni ga, kadar neko čustvo otrpne in obstoji, sploh živo zamrzne in za vedno okamni.  
Za to zadnjo miselno »kozlarijo« o času, ki ne obstaja, je treba samo na osnovnošolsko obletnico, recimo na kakšno okroglo obletnico valete. Vsem novodobnim valetantom na znanje naj, ne le mimogrede, pripišem, da zaključiti osnovno šolo nekdaj ni bilo razumljeno kot izjemen življenjski dosežek. Zato smo se – časi so bili manj bleščeči – drug od drugega poslovili v dopoldanskih urah v šolski telovadnici, kjer smo za prihajajočo generacijo »največjih frajerjev na šoli« sestavili kviz in potem zmagovalnemu razredu častno predali ključ. Vmes smo zapeli še kako zlajnano pesmico s prilagojenim besedilom – tako smo se bolj kot ne predrzno »maščevali« učiteljem in se jim še zadnjič posmehnili v brk – in zatem smo odšli vsak po svoje.  

Potem ko so linearno pretekla dolga leta in nas je bolj ali manj prizanesljivo ciklično gnetel čas, smo se pred kratkim spet srečali nekdanji sošolci. Svojim otrokom se zdimo že postarani, a otroška prizma je drugačna – kako bi lahko zamerili malčici, ki vsa sveža na tem svetu nedolžno vpraša: »Mami, koliko časa boš ti še zdržala?« –, odrasli pa se lahko tolažimo, da prav vse ne bledi in niti ne mineva. Čeprav je preteklo že trideset let, odkar nas je razneslo na vse strani, smo se nedavnega večera spet polepili kot nekoč. Tisti, ki smo skupaj čepeli v otroštvu in v ljubezenskem prebujanju mladosti, lahko neumorno kramljamo še danes. Prijateljček iz otroštva bo vedno prebujal lepe sentimente, prve simpatije, ki se niso v začetniški nerodnosti nikoli upale prijeti za roko, se bodo nemara gledale vselej iskrivo. 

Čas je in seveda teče linearno in krožno hkrati. A časa niti nujno ni. Sploh takrat ne obstaja, ko imajo prijetna zgodnja občutja »srečo«, da jih življenje še pravočasno loči. V resnici nikoli prav izživeta se tako nikdar ne skisajo ... Kako hecna je brezčasnost sladkega.