Dobro jutro: Obraz ni vse

Najbolj osončenim kosmuljam so se kožice že ožgale. Če bi izbiral po zunanjosti, bi moral nabirati sijoče rumeno-zelene kroglice. Ker pa že pol stoletja vem, da so najslajše tiste že opečene, ki jih marsikdo obsoja na začeto gnilobo, zelo previdno podstavljam dlan, da padajo vanjo prav te. Če bi te že skoraj pozabljene sadeže hotel le fotografirati, ne bi izbral teh, ampak one zelenkaste in osončeno rumeno presvetljene z njihovimi značilnimi črtami po celotni kroglici. Za vabo.

Ne vem, ali je to le igra narave, ki je ne razumem prav dobro, ali pa je to le njena zvijača, da odpodi tiste izbirčneže, ki jedo, uživajo, ljubijo in izbirajo le z očmi. Če jih porjavela opečena in že malo mlahava kožica na kosmulji odžene od najslajšega bistva, potem tako nespametno ravnajo tudi sicer v življenju. Ko po obrazu sprejemajo ali zavračajo človekov značaj, ko se po njegovi obleki približujejo ali oddaljujejo od njegovih nevidnih in počasi razkrivajočih se srca in duše, potem pogosto zgrešijo prav tisto, kar so v resnici iskali.

Nekaj trnov kosmulje, ki zbadljivo pozdravijo vsakega obiralca, jih večino odžene že ob prvem dotiku. Posušena muha na spodnji strani kroglice se še vedno trdno drži in jo je treba krepko odtrgati. Pa še peceljček, na katerem je visela, navadno ostane na obrani in je treba odstraniti še tega, preden si v usta lahko vtakneš to kiselkasto in čudežno »tabletko« brez vsakega recepta. In brez vsake bojazni, da v telesu ne bo našla primernega mesta ali organa, ki jo potrebuje za pomočnico.

Že to, da je kosmulja skoraj povsem izginila z naših vrtov, kaže, kako nemarno in površno ravnamo, ko zgolj po videzu, trnju in drobnih dlačicah na sadežu ocenimo, da že ne more biti kaj prida jagodičevka. V resnici pa je blagodejno darilo v rdeči, zelenkasti ali rumeni kroglici.