Dobro jutro: Ljubiti ptiča oponašalca

Zakaj ptice prepevajo ponoči? To se sprašujem vsako prvo poletno noč, ko ostanejo okna na široko odprta vse do zore, da bi tako v že pregrete prostore spustili nekaj svežine. Ko se mi v dremež prikrade ščebetanje rdeče taščice, skovikanje čuka in melodična razposajenost ptiča oponašalca, nič več ne vem, ali naj se veselim nočnega koncerta ali pa bi me moralo vse skupaj zaskrbeti. Zakaj ne spijo? Dobro, čuki ponoči lovijo. A zakaj je buden drozg in zakaj tako pozno garajo slavci, ki se zbudijo, ko jih človek najmanj pričakuje, in temo spremenijo v čudežni ples spontane melodije.

Nemški ornitologi so pred časom ugotovili, da samčki s svojim petjem podnevi ne morejo preglasiti mestnega hrupa, tako da vabijo samičke k sebi ponoči, ko vlada po ulicah in parkih malce več tišine. Britanski zoologi pa trdijo, da gre predvsem za nočne luči velemest, ki občutljivim rdečim taščicam in podobnim pernatim sopranom vzbujajo iluzijo o večno trajajočem dnevu.
Ko gre za ptiča oponašalca, se zdi, da ga tema navdihuje, saj kot pravi profesionalec, ki se pripravlja za nastop v kabaretu, vso noč prepeva vse pesmi, ki se jih je naučil od drugih.

Prijateljica, ki ima zelo rahel spanec, mi je potožila, da ji celo uspavalne tablete nič več ne pomagajo. »Podnebna otoplitev, onesnaževanje s hrupom … le kam gre ta svet?« se je vprašala z neprikrito dozo neprespane živčnosti. V umetnost, sem ji odgovorila. Vsa živa bitja postajajo umetniki preživetja. Ptice nas ponoči zgolj opozarjajo na vse tisto, česar podnevi nismo slišali. Podarjajo nam pesem o izgubljenem času. O srečanjih, ki se jih nismo zavedali. O lepoti svetlobe, ki smo jo zanemarili s hitenjem. Zato je treba ljubiti ptiča oponašalca, ko nam ne pusti zaspati. Hoče nam povedati: poslušaj življenje, preden bo zdrsnilo mimo tebe. S tem nas vabi, naj tudi sami preverimo, koliko in katere pesmi smo shranili v naših ušesih, čeprav jih pravzaprav sploh nismo slišali.