Dobro jutro: Flancat ali potica?

Mnogi se spomnijo, da se je nagrada kresnik rodila skupaj s slovensko državo. 23. junij 1991 je bil vroč, bilo je na velikem travniku ob Muri, pot do tja je bila dolga, komarji so pikali, marsikdo se je izgubil, a tista kratka noč z magično močjo je postala najdaljša noč slovenskega romana, ki se enkrat na leto ponavlja do danes. Potem je kresnik šel na Muljavo in pozneje v Ljubljano, kjer je obstal v nepogrešljivi družbi gastronomskih sopotnikov. »Kjer golaž, tam roman« se glasi eden največkrat ponovljenih naslovov, ki mu je v podnaslovu ponavadi sledila potica. In vsem je bilo takoj jasno, da gre za Delovo nagrado za najboljši slovenski roman, podkrepljeno z žlico gostega golaža in kosom potice.

Danes se nihče več ne spomni, kdaj sta prišla zraven, a če ju ne bi bilo, tudi kresnik ne bi bil več isti. Pred leti je nagrada prišla na Rožnik – tam pa, kot vemo, kraljuje sladka ocvrta specialiteta, ki je simbol sicer pustnega časa – in smo za spremembo poskušali »urbanizirati« krožnik in namesto potice je pred kresovalci končal flancat. Kaj hujšega! Ko je zmagovalec prižgal ogenj in je bila literarna skrivnost leta razkrita, je še mesece ostajalo samo eno neodgovorjeno vprašanje: Kje je bila potica in zakaj je ni bilo? In da naj se ob letu osorej vendar vrne!

Od kod tako močno prijateljstvo romana in potice, ne ve nihče. Se pa eden od zvestih spremljevalcev kresnika spominja zanimive prigode. Neka Rusinja, ki je sicer že solidno znala slovensko in je v poznem večeru na Rožniku pela slovenske pesmi, je hotela tudi svoj solo. In je slovensko narodno pogumno začela: »Kje so tiste potice ...«

A je potem kaj čudnega, da ima mail z »zadevo« Flancat ali potica?, ki je maja zakrožil po Delovi hiši, bolj ali manj en sam odgovor!?