Dobro jutro: »Dragi gospod Matjaž!«

V vročih junijskih dneh, ko se devet razredov sklene v vzvišen trenutek, ko se starši na prvi izobrazbeni stopnički poslavljajo od svojega osnovnošolca, osnovnošolke, učitelji pa od aktualne generacije, se v telovadnicah in kulturnih domovih smeh meša s solzami. Velikokrat so skrite pod robom očal, tudi obrisane v rokav. V zraku so zahvalne besede in vedre popotnice, med pražnje oblečenimi veje olajšanje po doseženem in se dviga optimizem pred tistim, kar prihaja.

Med videoposnetki, skeči, izbranimi šalami in spomini na osnovnošolske dni tako prihajajo v oceno tudi ure pred katedrom, trud, teženje, skratka spričevalo za med šolskim letom nedotakljive. V imenu razreda delijo zahvale, v celofan zavite knjige, darilne bone, cvetje, tu in tam najstniška roka pomoli pomečkano rožnato kuverto. V njej je list navadnega papirja in na njem na roko zapisane besede brez podpisa. Z vejicami, posejanimi po navdihu in še zdaleč ne po slovničnih pravilih. A kakor povedano, se začnejo z »Dragi gospod Matjaž!« in nadaljujejo prav tako iskreno, najbolj dragoceno.

»V dveh letih fizike moramo priznati, da smo se skupaj z vami večkrat zelo zabavali. V naše čute se je še posebej vtisnila ura pri kateri ste nas skoraj ubili z električnim tokom. Ugotovili smo da poleg fizike obvladate tudi vrsto drugih uporabnih reči kot so, izdelovanje lesenih jelenčkov, ki kakajo bonbončke, hkrati pa ste tudi mojster čarovniških trikov s kartami. Strinjali smo se, da imate izmed vseh učiteljev najboljši stil oblačenja.

P. S. Opravičujemo se vam za vsa plonkanja med testi.

P. P. S. V končni fazi nam niso nič pomagala, tako da nam ne ­zamerite.«