Minulo nedeljo sem gostil mladega ameriškega novinarja, diplomanta multimedijskih študij, števec njegovih let je sredi dvajsetih. Med kosilom je imel v roki ves čas telefon, s katerim je slikal, snemal in pisal. Po dveh urah kramljanja o medijih, ko sva vstala, mi je pokazal posnetek najinega druženja. Prispevek se mi je zdel izjemno zanimiv, tudi sama ideja, kako se ga je lotil. Predvsem pa, v kolikšnem času je to naredil. Pojasnil je, da v ZDA tisti, ki ni usvojil veščine uporabe več tehnologij hkrati, nima kot novinar tako rekoč nobenih možnosti za službo. Nadarjenost za pisanje in sposobnost razumevanja dogodkov sta osnovna pogoja, ampak s tem ne prepriča svojega potencialnega urednika.

Ta izjava me je popeljala na začetek moje novinarske kariere ob prelomu tisočletja, ko je bila naloga novinarja le to, da je napisal članek. Fotograf je posnel fotografijo, nato jo je skenerist obdelal (na začetku tisočletja smo že opuščali drage fotografske filme, ki jih je do takrat kurir nosil v razvijanje). Tehnik v fotouredništvu je fotografijo opremil z metapodatki in jo dal v arhiv. Lektorice so še na listih lektorirale natisnjeni članek. Zvečer so v redakcijo prišli študentje, ki so časopisne članke pripravili za jutranjo objavo na spletu. Brez pretiravanja ocenjujem, da je bilo za objavo enega članka potrebnih deset ljudi. Danes se 10 spreminja v 1.


 

Desetletje z odmevom

Poleti leta 1969 je človek prvič stopil na Luno. V projekt je bilo vključenih več kot 400 tisoč posameznikov. Ta dosežek je v razumevanju, kaj je mogoče doseči s tehnologijo, podrl vse miselne ovire.

Na družbeni ravni je imel dolgoročne in ireverzibilne posledice dogodek, sprva zamišljen zgolj kot glasbeni koncert. Petnajstega avgusta bo minilo 50 let od začetka znamenitega tridnevnega festivala Woodstock. Na travniku blizu vasi v ameriški zvezni državi New York se je zbralo skoraj pol milijona ljudi. Tiste dni je bilo to drugo največje mesto v omenjeni zvezni državi. Komuna je svojim udeležencem nudila brezplačna prenočišča, zdravniško oskrbo, veliko prepovedanih substanc, tečaje joge … »Otroci cvetja, ljubezni in miru« so želeli preveriti, ali so njihovi visoki ideali in razmišljanja uresničljivi. Strogo hierarhijo v družbi, ko je bilo jasno določeno, kdo ima prvo in zadnjo besedo, so udeleženci Woodstocka razbili z diskusijami v skupinah. Danes si politiki drugačne javne razprave ne morejo predstavljati niti v sanjah, enako velja za notranje komuniciranje na marsikaterem oddelku v podjetju.

Festival Woodstock je danes razumljen kot dogodek, ki je manifestiral svobodo, ljubezen in toleranco do različnih mnenj. Joga, ki so jo takrat ponujali udeležencem, je danes eden najobičajnejših načinov skrbi za telo. Kanabis, ki je bil na festivalu ena najpogosteje konzumiranih, a takrat prepovedanih substanc, je danes marsikje legaliziran. Woodstock je mladost vzpostavil ne le kot neko obdobje v človekovem življenju, temveč kot obdobje zabave in posameznikove svobode. S tem je mladost postala ideal, ki ga danes mnogi negujejo še v zelo poznih letih in za dosego katerega so tako rekoč dovoljena vsa sredstva.

​Woodstock je končal desetletje, ki danes simbolizira prelom generacij, začetek emancipatornih gibanj in kulturno revolucijo.
Do novega desetletja nas loči še nekaj mesecev. Zdajšnje sta najbolj zaznamovali globalna ekonomska in socialna kriza. Kar nekaj argumentov imamo, da Slovenci upravičeno govorimo o izgubljenem desetletju. A nojeva strategija, da se nas digitalizacija ne tiče, je utopija.


 

Kaj prinaša digitalizacija?

Sam seveda najbolj opažam, kako digitalizacija najeda časopisno dejavnost. Ta teden odobrena združitev Dnevnika in Večera je edina logična izbira. Padec naklad je trend, za katerega nihče ne ve, kje se bo ustavil in kakšne bodo takrat posledice za liberalno demokracijo kot hrbtenico sodobne pravne in socialne države. Digitalizacija je povsem spremenila naše bralne navade, zaslon pametnega telefona je pogosto zadnja stvar, ki jo vidimo zvečer, in prva, ki jo zjutraj pogledamo. Novice na pametnem telefonu so na dosegu roke, časopis pa nekje v poštnem nabiralniku ali na polici vse manj številnih kioskov.

Na Dunaju, omenjam ga zgolj kot nam najbližje mesto, že testirajo samovozeče avtobuse. Menite, da bodo imeli zdajšnji vozniki enake plače, če bodo v njih zgolj kot nadzorniki in pomoč v primeru kritične situacije?

Ekonomske študije napovedujejo, da bodo digitalna transformacija, robotizacija in umetna inteligenca avtomatizirale ali pa vsaj znatno spremenile večji del naših služb. Koliko, je nemogoče napovedati, študije se v tej oceni občutno razlikujejo, a ignorirati napovedanih sprememb ne moremo. Enako kot ne moremo zavreti tehnoloških sprememb. Kako pa se nanje lahko pripravimo?

V 19. stoletju so sindikati izbojevali osemurni delovnik, v 20. stoletju pravico do plačanega dopusta in prostega konca tedna. Kaj je izziv za 21. stoletje, kaj je pravični delež za delavce v digitalizaciji?

Dovolite kratek opis švedskega modela, ki je nastal v 70. letih prejšnjega stoletja. V podjetjih, ki imajo podpisano kolektivno pogodbo, imajo tudi svete za zaposlitveno varnost (job security councils), v katerih so predstavniki delodajalcev in delojemalcev. Prav ti sveti v primeru, ko podjetje napove odpuščanja, poskrbijo za usposabljanje presežnih delavcev za nove poklice. Statistika za Švedsko kaže, da dobi 90 odstotkov odpuščenih delavcev novo zaposlitev najpozneje v enem letu. Švedska izkušnja delodajalcev je, da tak sistem deluje že 50 let, zato so tudi pripravljeni financirati izobraževanje presežnih delavcev, obenem pa imajo tudi pri sindikatih sogovornike, ki razumejo potrebo po posodobitvi delovnih procesov.



Največja grožnja digitalizacije je, da bo odnesla delovna mesta, na sistemski ravni pa ne bo ukrepov, ki bi pomagali odpuščenim ljudem. Družba znanja ne pomeni, da čim večji delež ljudi formalno pridobi čim višje akademske nazive, temveč da se posameznikom omogoči izobraževanje celotno aktivno kariero. Tako kot je Woodstock rušil hierarhične okove takratne povojne družbe, tako kot je pristanek na Luni človekove meje postavil v vesolje, tako tudi digitalizacija poleg veliko groženj in odprtih vprašanj prinaša nove možnosti za naša življenja, službe in poklice. Upam, da bomo tudi novinarji znali iz nje iziti kot zmagovalci, ki so tehnologijo izkoristili za to, da so svojim bralcem prinesli še boljše zgodbe, in to hitreje in učinkoviteje kot doslej.