V nadaljevanju preberite:

Pod tretjo Janševo vlado smo se navadili na burlesko, ki je šla nekako takole: dobromisleči in blagogovoreči podporniki desnosredinske vlade so se na vse pretege trudili, da bi obtožbe opozicije, češ da vlada sledi iliberalnemu scenariju, ovrgli kot histerijo.

Nato se je oglasil kak visoki predstavnik največje vladne stranke, najraje kar predsednik sam, in na inovativen način (nemalokrat takšen, da je vzbudil pozornost širše evropske javnosti) sporočil, da ja, v resnici se zgledujejo po reakcionarni desnici, od Poljske prek Madžarske do oranžnega moža v Mar-a-Lago.

A ni zaleglo. Bolj ko so visoki predstavniki SDS signalizirali, da se zgledujejo po novi, »postliberalni« (kot bi evfemistično rekli sami) desnici, bolj so njihovi sopotniki potiskali glavo v pesek. Ker se je od Linhartovega »Matička« pa do Kobalovih »Profesionalcev espe« slovenska komedija vselej rada šlepala na tuje vzorce, je tudi ta burleska imela svoj vzor onkraj luže: slovenska desnica glede tega ni ravnala bistveno drugače kot tisti del Republikanske stranke, z nekdanjim podpredsednikom Pencom na čelu, ki se je s Trumpom sprijaznila s pomočjo kognitivne disonance.