Čas za pesem

Bilo je 14. maja 1994. V Pekingu so to noč odprli prvi Hard Rock Cafe. Rožnati kadilak iz leta 1969 in rdeča peterokraka zvezda sta se rahlo norčavo družila nad vhodom v bar v obliki kitare. V njem je zvenela kitara B. B. Kinga. Med nami je bil kralj bluesa osebno! Prepeval je o svoji Lucille, o kitari, zaradi katere se je leta 1949, ko se je šele prebijal na glasbeni poti, pognal v nočni lokal, v katerem je divjal požar, in jo rešil pred ognjem ter v duši za vedno prižgal ljubezen, ki je nosila njeno ime.

Pred vhodom, da, prav pod rožnatim kadilakom in rdečo peterokrako zvezdo, je stal kitajski roker Cui Jian. Strogi varnostniki s plastičnimi slušalkami na ušesih mu niso dovolili vstopiti v lokal. Medtem ko je kadilak poskakoval v ritmu B. B. Kinga, se je peterokraka zvezda naježila ob uspešnicah Cui Jiana. Ničesar nimam, Rdeča preveza čez oči, Rock'n'roll na novem Dolgem pohodu … Jajca pod rdečo zastavo! Prepevali so jih študenti na Tiananmenu leta 989. Peterokraki zvezdi so za vedno ostali v ušesih.

In nenadoma smo vsi – tako mi, ki smo kot začarani gledali in poslušali B. B. Kinga v lokalu Hard Rock Cafe, kot tisti, ki so se zbrali okoli kitajskega rokerja pred zaprtimi vrati – začutili moč glasbe. Nekdo se je domislil: »To je hard blues za trdo linijo!« Spomnila sem se marseljeze. Mar ni najprej spodbujala francosko revolucijo ob koncu 18. stoletja? Pa na pesem Grandola, Vila Morena. Se ni leta 1974 na Portugalskem z njo začela revolucija proti režimu Estado Novo? Mar ni bila tudi v Estoniji pred 30 leti želja po osamosvojitvi od Sovjetske zveze najprej odpeta.

Oblast se ničesar ne boji tako kot pesmi. Ljudi, ki pojejo, če smo bolj natančni. Zato, ker glasba prodre globoko v dušo, ker ostane dolgo v spominu in govori bolje od najbolj modrega filozofa. Je čas, da se zapoje tudi v Evropi, Aziji … ah – po vsem svetu?