Čas je za prekmursko narejeno doma

Vstajenje Mure in vse bolj verjetno tudi Nafte je nekaj najlepšega, kar se je lahko zgodilo slovenskemu klubskemu nogometu. Ne glede na to, da je vzpon na skrajnem vzhodu Slovenije mogoče povezati z zatonom na zahodu, na Goriškem. Nedvomno zelo plodoviti nogometni okolji, ki sem ju vedno z veseljem obiskoval, se sicer zelo razlikujeta. V Prekmurju neizmerno ljubijo nogomet, pomeni jim več in je tudi način življenja. Tega ne skrivajo, odkrito, srčno in ponosno izkazujejo, kaj jim pomeni. Na Goriškem se zdi, kot da se sramujejo izražati nogometna čustva, da jih prav nič ne vznemirja in kot da niso sosedje ene najbolj nogometnih držav na svetu. Skrivaj pa so z ušesi in očmi vseskozi na RAI, na »stadio Friuli«, San Siru ...

Nogometnih razlik med Prekmurjem in Goriško je toliko, kot da bi šlo za dva različna svetova. Pa saj tudi gre. Bržkone najbolj nogometno okolje na Slovenskem se razteza med Mursko Soboto in Lendavo in niti približno ni tako uspešno, kot je bilo nekoč med Ajdovščino in Novo Gorico. Zvezdnikov, ki bi z velikimi črkami pisali slovensko nogometno zgodovino, v Prekmurju tako rekoč niso vzgojili, Goričani so jih veliko. Prekmurci ne obiskujejo tekem v Gradcu ali na Dunaju, kot jih »Horičani« v Vidmu, Milanu ali še kje bliže. Prekmurski nogometni dom je Fazanerija, goriški pa ... bog si ga vedi. Morda v Brdih, Mirni, Biljah.
Lokalpatriotizem, prežet z lokalnimi simboli, je močno gonilo kljubovanja ali razvoja. Če izpustim nekaj uspešnih živilskih podjetij, je Mura, nogometna seveda, najmočnejši prepoznavni simbol Prekmurja daleč naokoli. Nad njo se navdušujejo tudi po drugih koncih Slovenije. Še najslavnejši upokojenec, nekdanji predsednik, redko izpusti večjo tekmo svojih Prekmurcev (naj mi ne zameri, ampak ko bi vsaj bil tako nogometno zagret takrat, ko bi lahko z dekretom spremenil športno hierarhijo v državi ali republiki). Zdajšnji predsednik najbrž niti ne ve, da mu pred njegovim skoraj domačim pragom tako rekoč životari nekoč velikan. A se lahko vsaj tolaži, da je njegov Šempeter še vedno »vas« z največ nogometnih mojstrov na število prebivalcev (Valter Birsa, Tim Matavž, Miha Zajc ...).



Mura je bila že najmanj dvakrat v samostojni Slovenije blizu tega, da se utrdi v slovenskem vrhu. Ali celo postane trdni tretji, četrti steber v klubski nogometni hierarhiji. Pa je šlo vedno nekaj narobe. Največkrat zaradi lažnih funkcionarskih, trenerskih in igralskih princev, a tudi značajske, čustvene vznesenosti, ki ni dopuščala odločnega koraka naprej.

Toda še nikoli doslej ni Mura vlivala toliko upanja, da se bo zavihtela v slovenski vrh, tam ostala in močno oblikovala slovenski nogomet, kot ga zdaj. Ima domače znanje in pamet. V vodstvu ambiciozne može s svetovljansko širino, a še vedno tudi močnim lokalpatriotizmom, v trenerju Anteju Šimundži pa nasprotje poetske prekmurske duše. Pravzaprav ima tirana, ki mu verjamejo in zaupajo. Kar pa je celo najpomembnejše, blizu ni videti tujih mešetarjev in sejalcev zlatih semen. Prav zaradi njih in v navezi z nepravimi domačimi, slovenskimi fanti se je Mura največkrat opekla.