Brancini in burja

Burja je kalala, zato so davi ribiči kalali mreže. V prevodu to pomeni, da je burja popustila, zato so vrgli mreže. Pozabite na Toporišičevo slovenščino, ko se pogovarjate z ribiči na piranskem pomolu. Draž njihovega posla je skrita tudi v barvi njihove izpovedi. Pomorci kalajo tudi sidro ali pa bujol, ko hočejo zajeti vedro morja. Ne jadrajo v veter in obračajo na morju, ampak orcajo in delajo virade.

Burja v Piranu ne piha le zato, da obrača nadangela Mihaela na zvoniku, ampak ribiče predvsem svari naj takrat raje ne zapuščajo pristana. So pa tudi tu izjeme. Ob novembrski burji je večja verjetnost, da v mrežo zaidejo brancini. Tisti pravi, divji in sveže sladki, kakršnih večina (žal ali k sreči) ne pozna.



Te dni v izkušenih stoječih mrežah ne manjka brancinov, na čolnih pa najpogosteje vihajo repe listi. Večje brancine zatakne kak športni ribič, ki iz čolna vleče trnek ali puščo, torej panula. Stari Pirančani so rekli, da »trainajo«. Vlečejo pušče tudi v lovu na kalamare in sipe za odlične rižote ali brodet s polento. Veliko več kalamarov in folpov (muškatnih hobotnic) nalovijo kočarji (če jim hrvaški policisti in stoječe mreže ne ovirajo vleke) in večina folpov in kalamarov konča na ribji borzi v Trstu.



Dokler imamo ob piranskem pomolu še sedem ribičev (od tega je eden v penziji, dva sta sezonca), bomo še nekako sestavljali podobo morskega sveta. Vedeli bomo, kako težko je na panulo ujeti orado, ob kateri potopljeni ladji je največ menol in ribonov in kateri trnkar je napolnil bujole z velikimi kalamari. Tako velikimi, da jim rečejo šilur (torpedo). To je pravi čas za svežo morsko divjačino. Enkrat pred božičem bodo ribe, kot vsako leto, izginile. In božična vigilija bo postregla svežo ribo samo, če bo skupini ribičev s posebnim dovoljenjem za izlov cipljev v rezervatu uspelo prepričati kako jato, naj se žrtvuje, da bo zadoščeno krščanskim zapovedim.
Boris Šuligoj