Poroka

Prejšnjo soboto sem dočakal, da se je poročil moj nečak Slavko. Kolikor ljudi, toliko porok, vsaka je za spoznanje drugačna. Ko se je poročil znanec Dhruv Višrani v Indiji, je bilo skladno z džainistično vero in kasto na poroki, ki je trajala teden dni, več kot tisoč, morda dva tisoč svatov. Privoščili so si samo veganske dobrote in dogodek bo ostal navzočim za vse življenje v spominu. Saj je tudi stal, tako čez palec, vsaj nekaj sto tisoč evrčkov.

Pred desetimi leti sva z boljšo polovico iz čiste radovednosti fotografirala nenavadno muslimansko poroko, na kateri so se pred hotelom v Amanu zbirali, peli in plesali svati. Ena dekleta v burkah, druga v mini krilcih, petkah in divjih frizurah. Nevestin oče naju je neskončno prijazno »prisilil«, da sva bila popolna tujca dobro uro gosta jordanske poroke, na kateri nisva razumela veliko, samo mladina je znala angleško, a veselje je stresalo dvorano.

Ko sva se poročila z Natašo, je za poroko vedel le komandant bataljona na Muzilu v Pulju, ki mi je odredil vojaški dopust, in najini priči Tatjana in Radovan. Starši in sorodniki so za poroko izvedeli več let pozneje, ko se jim je (malce pozno) zdelo, da sva zrela zanjo. Poroka naju je stala kosila s škampi za štiri v gostišču na Valeti.

No, tudi Slavko je poskrbel za eksotiko. Po vseh letih iskanja, selitev, življenja v Nemčiji, ki mu nikoli ni moglo nadomestiti idiličnega Portoroža iz 60. let prejšnjega stoletja, po letih različnih življenjskih dram, se je poročil s 35 let mlajšo Leno iz Voroneža. Zato smo bili na poroki Slovenci, Rusi, Nemci, Hrvati, pravoslavci in Bosanci. Poroka v Istri terja obsipavanje mladoporočencev z rižem in za poročni spominek – konfete. Poroka je samo en korak, ki večini dobro dene, čeprav so pričakovanja eno, življenje pa nekaj povsem tretjega. Tudi pot tisočih kilometrov se začne z enim samim korakom, je rekel kitajski filozof Lao Ce.