Alkohol kot ritual ali v slogi je moč

Ni skrivnost, da so v prvem rodu reprezentantov Srečka Katanca nogometaši moštveni duh utrjevali tudi s skorajda tradicionalnimi pivskimi žurkami v znani ljubljanski restavraciji As. Glavni povezovalec in utrjevalec je bil kajpak ključni mož in zaščitni znak tega rodu Zlatko Zahović. Mariborčan si tudi sicer ni kaj prida belil las s tem, kaj si o tem početju mislijo drugi, predvsem zapriseženi športni puritanci in asketi, ki so verjeli, da v športnem vrhu alkohol in zmage ne gredo skupaj. Na dolgi rok najbrž res ne, toda za alkoholne dogodivščine, ki jih nekdanji reprezentanti – ne vsi in tudi ne večina, da ne bi kdo pomislil, da je šlo za reprezentanco alkoholikov – resda niso uprizarjali dan ali dva pred tekmo, je imel Zahović vedno pripravljen zmagovalni protiargument: »V slogi je moč!«

Dokler je Slovenija zmagovala, s(m)o vsi mižali na eno oko, tudi eden od največjih asketov Srečko Katanec. Niti na kraj pameti mu ni prišlo, da bi posegal v ritual, ki je bil nepogrešljiv del priprav za zmagovalne bitke. Čeprav je trpel, zelo hudo, a je k sreči le imel dovolj izkušenj še iz obdobja igranja za jugoslovansko reprezentanco in v Italiji pri Sampdorii. V obeh moštvih je imel kar nekaj zvezdniških pivcev, ki so potrebovali filter, da so lahko na igrišču uprizarjali zmagovalne predstave. Kot je znano, se je poglavje o reprezentančnih podvigih za nekaj let končalo kar na mundialu v Južni Koreji in na Japonskem, kjer pa alkohol vendarle ni bil glavni krivec za znameniti spor med selektorjem in njegovim najboljšim igralcem.

Naslednji uspešni rod in prečiščen od starih sil, predvsem pa večinoma že vzgojen v času atletizma, se je oblikoval pod taktirko selektorja Matjaža Keka. Za pristnega Mariborčana velja, da je odličen poznavalec vin, kar tudi oblikuje njegov v prostem času hedonistični življenjski slog. Kekov najljubši hobi sicer nima zveze z njegovim trenerskim slogom vodenja, v katerem prevladujejo red, disciplina in odgovornost, toda podobno kot Katanec je vedel, da ne kaže posegati v nekatera navzven nedopustna početja. Tudi njegovi fantje z zahovići tega rodu na čelu, prvim vratarjem, prvim strelcem in kapetanom, so namenili enega od večerov pred tekmo teambuildingu.

Najboljši, oprostite – del njih, nogometaši vsekakor niso bili edinstveni pri tem, da so za boljše rezultate šli tudi čez mejo dopustnega. V zgodovini – in tudi sedanjosti – je odnos do alkohola pogosto vplival na rezultat ali je določal vrednost moštva. V tem pogledu je bila Slovenija izjemna in je bila bliže Skandinavcem ali nekaterim drugim zahodnjakom kot tekmecem z vzhoda. Zanje je vendarle veljalo, da jim je alkohol vzel voljo in pogum, za druge pa, da jih je oživil in sprostil.

V sedanjosti te nekoč uigrane in ustvarjalne kombinacije, alkoholizma in nogometa, skoraj ni več. Izginja predvsem zaradi čedalje večjega števila portugalskih cristianov in čedalje manjšega brazilskih ronaldov. Aktualna zgodba z zapletom iz mesta z najstarejšo trto na svetu je nazorna: Ronaldo je ostal sam! Za vse bi bilo najbolje in zanj še posebej, da bi prestopil med cristiane! Bojazen je le, da potem ne bo več mojstrovin!