Življenje neke asistentke

Prejšnji teden sem na vpogled dobil anonimni dopis z enakim naslovom, kot ga nosi ta kolumna. V njem anonimna avtorica, očitno zaposlena kot asistentka na eni izmed fakultet, opiše svojo stisko: njeni prihodki kot asistentke, zaposlene v izhodiščnem plačnem razredu za asistenta, to je v 33., preprosto ne zadostujejo za pokritje življenjskih stroškov, ki jih ima. Lahko se strinjamo, da živi skromno: najemnino in stroške stanovanja si deli na pol, vozi manjši avto, za katerega odplačuje lizing, za hrano porabi v povprečju osem evrov na dan, obleke in obutve v izračunih skorajda ne omenja. A vendarle se ji seštevek stroškov ustavi na višini bruto plače, da bi iz neto plače pokrila vse svoje stroške, potrebuje pomoč. In biti asistent na fakulteti, ni preprosto delo, pričakovanja so velika, urniki so dolgi.

Asistent preživi v razredu do 15 ur na teden, skoraj toliko, kot osnovnošolski učitelj, od njega pa se pričakuje še delo na doktoratu ter raziskovalno delo, katerega izsledki naj bodo objavljeni v najboljših mednarodnih znanstvenih revijah. Če bi tak mlad človek pošteno zapisal vse ure dela, ki jih opravi, bi grobo kršil vso delovno zakonodajo. In to za plačo, ki je bila lani komaj 40 odstotkov višja od minimalne in skoraj četrtino pod povprečno plačo v državi. V takem položaju ni zgolj asistentka iz anonimke, v takem položaju so vsi asistenti, na strojništvu, računalništvu, ekonomiji, medicini ... Pa tudi vsi mladi, ki začenjajo svojo poklicno pot v javnem sektorju.

Univerzitetni učitelji z nižjimi plačami od osnovnošolskih

Kot mladi asistenti smo vsi vedno trdo delali, in to za plačo, ki nikoli ni bila zares konkurenčna tisti, ki so jo dobili podobno sposobni kolegi, ki so službe našli v gospodarstvu. A plača je bila vendarle spodobna, asistent na fakulteti je, denimo, v začetku uporabe enotnega sistema plač v javnem sektorju prejel skoraj trikratnik minimalne plače ter skoraj petino več, kot je tedaj znašala povprečna plača v državi. Četudi ta začetna plača ni bila poseben faktor privlačnosti, je bila dovolj, da ni bila odbijajoča za sposobne mlade ljudi. Tu je bil še obet akademske kariere, kjer se ti je po 15 do 20 letih obetal več kot dvainpolkratnik povprečne plače. A tudi tega ni več, redni profesor po dvajsetih letih dela ne zasluži niti več dvakratnika povprečne plače. Če izvzamemo dodatke, to velja tudi za zdravnike specialiste, za sodnike in še za koga. Tako na začetku kot na vrhuncu karierne poti je javni sektor v Sloveniji čedalje bolj nekonkurenčen.

Marko Pahor. FOTO: Leon Vidic/Delo

Mladi se ne odločajo za zaposlitev v njem, ker jim začetne plače preprosto ne omogočajo normalnega preživetja. Tudi obet stabilnosti zaposlitve, ki naj bi bil v javnem sektorju večji, za mlade danes, pripadnike generacij Y in Z, ni nikakršen dejavnik. Želijo si svobode, dinamike, stabilnost je postranskega pomena. A tudi v toku kariere si na stagnacijo ali celo zmanjšanje prihodkov pripravljen takrat, ko je to tvoja osebna odločitev. V enotnem sistemu plač danes se zaposleni na vrhuncu kariere »zaletijo« v plačni strop, v času, ko so še pripravljeni delati in napredovati. Posledica pa je bodisi iskanje izhoda bodisi iskanje obvodov. Dvigovanje minimalne plače, ki mu dvig preostalih plač ne sledi oziroma jim sledi prepočasi, pri vsem skupaj ne pomaga. Če minimalna plača dohiti medicinsko sestro, se ne smemo čuditi, če si bo ta delo našla v sektorju, kjer so delovne ure bolj prijazne, brez dežurstev in nočnega dela, morda nekje, kjer delo ni tako fizično naporno. In še ena ambulanta se bo zaprla zaradi pomanjkanja osebja.

Zunanjemu opazovalcu pa tudi povprečnemu zaposlenemu v javnem sektorju te zadrege na prvi pogled niso vidne. Zunanji opazovalec vidi to, da se masa plač v javnem sektorju povečuje, da se število zaposlenih v njem povečuje. Površno opazovanje ne pokaže, da se število zaposlenih v javnem sektorju povečuje predvsem tam, kjer se zaradi demografskih sprememb povečujejo potrebe – v zdravstvu in socialnem varstvu. Za večino organizacij, ki smo del javnega sektorja, že vrsto let velja moratorij povečevanja neto zaposlenih. Pa tudi če ne bi veljal, je dolgoletna stagnacija izhodiščnih plač zaposlitev v javnem sektorju naredila tako neprivlačno, da nam številnih razpisanih delovnih mest ne uspe zapolniti.

Beg možganov z univerze

Masa plač bi se povečevala tudi, če se število zaposlenih sploh ne bi povečevalo. Sistem plač predvideva napredovanje, vsako leto zaposlenemu pripada tudi dodatek za delovno dobo. Med izhodiščno plačo in plačnim stropom tako tudi zaposleni znotraj sistema ne čutijo toliko, da je s sistemom nekaj v izhodišču narobe. Morda zveni paradoksalno, a sistem plač, tak, kot je danes, dela celoten javni sektor dražji, kot bi lahko bil. Ker je neprivlačen za mlade, se zaposleni v njem starajo, kar jih avtomatsko dela dražje. Starejši zaposleni imajo več bolniških odsotnosti, kar pomeni, da moraš imeti za zagotavljanje storitev zaposlenih več ljudi, da pokrivaš izpade, ali pa plačevati drage nadure. Vsesplošna uravnilovka, kjer so prihodki minimalno odvisni od vloženega truda, spet pomeni, da v javnem sektorju ostajajo pretežno tisti, ki so pripravljeni delati dovolj malo, da se jim to splača, ob dolžnih izjemah vseh tistih, ki so prizadevni zaradi notranje motivacije. A udarništvo na dolgi rok ne more nadomestiti stimulativnega sistema. Ekonomisti radi posplošimo, da so spodbude vse, kar ljudi dvigne iz postelje in privede na delo. Javni sektor in sistem plač v njem jih v sedanji obliki nimata.

Sedanja vlada si je kot eno svojih prioritet zadala tudi celovito reformo plačnega sistema. Sodeč po doslej predstavljenih izhodiščih te reforme, je videti, da se odločevalci tokrat zavedajo pravih problemov in se vsaj v izhodiščih tudi dokaj dobro lotevajo njihovega odpravljanja. Plače se morajo dvigniti v izhodiščih, če naj bo javni sektor – šolstvo, zdravstvo, obramba ... – privlačen delodajalec za mlade. V sistemu mora biti manj uravnilovke, manj avtomatizma, sistem mora biti tak, da bo dajal prave spodbude za prizadevno delo. Treba je odpreti plačni strop, omogočiti najsposobnejšim zaposlenim, da napredujejo in so ustrezno nagrajeni tudi dolgo v svoji karieri, prav do njenega konca. Osebno tudi pozdravljam idejo o stebrih, o ločenih delih javnega sektorja, pri čemer je vsebinsko pravzaprav skorajda vseeno, ali to pomeni konec enotnosti v plačnem sistemu ali ne. Dejstvo je, da se gasilec ne more primerjati z medicinskim tehnikom, sodnica ne z redno profesorico. Vsak poklic ima svojo karierno pot s svojimi zahtevami, vsak ima svoj trg dela in konkurenco delodajalcev, v zasebnem sektorju ali celo v tujini. A vse poklice potrebujemo, tudi v javnem sektorju.

Nastavki so dobri in na dobrih nastavkih je lahko graditi. Uspešna reforma sistema plač v javnem sektorju je nujen gradnik za to, da dobimo javni sektor, kot si ga želimo: vitek, prožen in učinkovit, tak, ki je lahko partner gospodarstvu za rast in blaginjo v prihodnosti. Ker tudi asistentka iz uvoda je del javnega sektorja, mlada, sposobna, ambiciozna, prizadevna, nekega dne bo morda profesorica, ki bo svoje znanje posredovala novim generacijam mladih študentov. Če je ne bo življenjska nuja popeljala na drugo pot, kar bi bilo velika škoda za vse.

***

prof. dr. Marko Pahor, redni profesor na Fakulteti za ekonomijo Univerze v Ljubljani.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.