Slovenska samozavest je izpuhtela

Za silvestrovo je bilo na slovensko-hrvaški meji slovesno kot še ne. Sosedje so imeli več kot dovolj razlogov za slavje: hrvaški premier Andrej Plenković je pred kamerami s ponosom dejal, z vstopom v schengensko in evrsko območje je Hrvaška uresničila svoje strateške, državniške in politične cilje.

Izjava je na mestu, nedvomno gre za dosežek sosede, kakršnih je v Evropski uniji v zadnjih letih malo. Še posebno na Balkanu, kjer so nacionalistična čustva vse prej kot stvar preteklosti, je občutek, da se »vendarle premika«, pomemben: odpira, ohranja, z bruseljskim besednjakom tako imenovano evropsko perspektivo; v tuzemeljskem pa obet življenja, v katerem ljudje ne bodo videli edine perspektive, da iz tega dela Evrope pobegnejo.

Naša zunanja ministrica Fajonova je dogodek označila za najlepše novoletno darilo Hrvaški. Ob tej priložnosti je poudarila, da je Slovenija ves čas podpirala hrvaška prizadevanja na teh področjih, so sporočili z MZZ. »Gre za zgodovinski trenutek in pomembno prelomnico, ki bo pozitivno spremenila življenje ljudi ob meji, ki se bodo lahko odslej prosto gibali in potovali,« je povedala ministrica.

Toda ob vseh slovenskih, da se razumemo, upravičenih hvalah Hrvaški ne velja pozabiti, slovenska politika do sosede se ni niti začela niti končala s čestitkami na mejnem prehodu. Gledano v retrospektivi je Slovenija, ko gre za Hrvaško, doživela svojevrsten razvoj, zorenje, evolucijo; kot rečeta enigmatično zakonca na slavju ob zlati poroki, bilo je marsikaj, a zdaj je čas za lepe spomine! Na začetku je bila Slovenija kot »zvezda postsocialistične tranzicije« in zaradi naše prednosti pri vstopanju v Evropsko unijo in Nato polna sebe; bili smo samozavestni, objestno smo se predajali iluziji kako, da bomo z »vetom« od sosedov izterjali vse, kar nam gre.

A leta stopicanja na mestu, če hočete zaletavanja v zid, neuspehov, napačnih ocen, obljub, tudi velikih, kar je dodobra zastrupilo odnose med prvima sosedama so počasi, postopno in natihem prinesla streznitev. Zdi se, kot da je bila nujna menjava generacij, prihod mlajših, širših, z osamosvojitveno preteklostjo manj obremenjenih ljudi. Če priznate ali ne, nujno je bilo tudi kakšno grenko spoznanje, da »naše stvari« svet vidi drugače od nas, ali pa mu je, preprosto vseeno. Začel se nas je prijemati sloves male, sebične, preveč vase zagledane države.

Prijazne in spodbudne besede o odnosih z našimi, radi smo dodali, južnimi sosedi, so pravzaprav relativna novost: ne govorim seveda o uradnih govorih in stališčih. Od osamosvojitve ali celo pred njo so bili odnosi med Ljubljano in Zagrebom vse prej kot dobrososedski: zaznamovalo jih je, za komaj trideset let državnosti nemalo recimo temu rivalstva, otroških bolezni, vzponov in padcev, na obeh straneh pridobivanja notranjepolitičnih točk, katerih rezultanta je bilo globoko obojestransko nezaupanje.

Vse zgodbe, ki so vznemirjale političnega duha, da, celo pozive k orožju je bilo slišati, se morda zdaj slišijo kot nekaj arhaičnega, bizarnega, težko verjetnega. Mlajše generacije se seveda ne spominjajo, na primer obiskov slovenskih osamosvojiteljev v slovenskih vaseh v Istri, ki so ostale na Hrvaškem, pa afere z zaplenjenim slovenskim vohunskim kombijem na Hrvaškem, neštetih mejnih incidentov v »Savudrijski vali«, pa nasedlega sporazuma Drnovšek – Račan, krona je bil seveda arbitražni sporazum …

Ko že omenjam arbitražo: nekaj dni po tem, ko smo privolili vanjo, sem v avli televizijske hiše srečal predsednika Pahorja. Moje vprašanje za telebane je bilo, ali ni preveč tvegano odločanje o tako pomembni stvari, kot je državna morska meja, predajati v roke drugim, četudi so to izkušeni, strokovni, nepristranski, neobremenjeni arbitri. Pahorjev pokroviteljski odgovor je bil, da stvari pač ne razumem, ker da je arbitraža »obsojena na uspeh!«, zato smo tudi privolili vanjo …

Slovenska politika do Hrvaške je bila v svojem bistvu načelno vedno enotna, pa naj je šlo za osamosvojitelje, protiosamosvojitelje, desne, leve, rdeče, črne, tiste na oblasti, tiste v opoziciji … Točka poenotenja je bila vprašanje o meji, natančneje meja na morju; to je bilo vprašanje nacionalnega pomena, ponosa, da ne naštevam naprej, v zvezi s katerim ni bilo niti najmanjše dileme. Vsak pomislek, korak nazaj, kompromis o najmanj znamenitem »dimniku na morju« bi bil izdaja in politični samomor.

A s privilegijem pogleda nazaj je na določeni točki slovenskih odnosov s Hrvaško nastal kopernikovski preobrat. Že samo primerjava uradnih izjav ene in druge strani, recimo iz devetdesetih let in tudi pozneje, bi razkrila, da je Slovenija obrnila ploščo. Celo praviloma bolj »jastrebovski« osamosvojitelji so začeli opuščati bojeviti besednjak. Zdelo se je, da v Ljubljani počasi zori spoznanje, da ostaja sama, morda bolje, da njene zahteve, pričakovanja, če hočete argumenti v odnosih s Hrvaško, kljub morda tihi ali načelni podpori, v nobeni od prestolnic, ne le Evropske unije, ne padejo na zares zelo plodna tla.

Ljubljana, ki je, najraje skozi slovenske medije, plasirala grožnjo, da bo pritisnila na Zagreb v zvezi z vprašanjem meje, je, ko je bilo treba zares »udariti po mizi«, vedno obmolčala, naredila korak nazaj ali pa morda bolje, je bila prisiljena molčati, kajti ostala je bolj ali manj sama. Njena samozavest je, ko je šlo zares, ko bi se bilo treba spopasti s posledicami naše blokade, izsiljevanja, mešanja multilateralnega z bilateralnim, neevropskega vedenja … imenujmo to kakorkoli že, dokler ne bo rešeno mejno vprašanje, vedno znova izpuhtela. Ob tehtanju plusov in minusov morebitne blokade Hrvaške se je Sloveniji vedno znova zatresla roka.

Krona, če hočete, maksimum takšnih in drugačnih tridesetih let prizadevanj slovenske politike, da reši spor zaradi meje s Hrvaško, je slovenska izjava ob hrvaškem vstopu v schengen, da sta tako kopenska kot morska meja med državama v celoti in dokončno določeni z arbitražno razsodbo. Če priznate ali ne, to in toliko zmoremo in čisto nič več, takšna je neizprosna realnost, takšna je teža Slovenije v tem delu Evrope, v Evropski uniji, v mednarodni politiki. Kot vemo, je Hrvaška ob naši izjavi gladko in brez obotavljanja še enkrat ponovila, da je arbitražna razsodba iz leta 2017 ne obvezuje in da je ne bo uveljavila.

Ugleden slovenski diplomat pri tem zagotavlja, da za našo izjavo k hrvaškem schengenu stoji ves svet. Sliši se obetavno, a hkrati je varno diplomatsko in težko preverljivo abstraktno: morda bi bilo bolj prepričljivo, če bi si drznil poimensko našteti kakšno državo, recimo veliko članico Unije ali celo katero od stalnih članic varnostnega sveta, ki brezrezervno stoji za nami. Pod črto, vsa slovenska politika, diplomacija, mednarodno pravna znanost niso uspele rešiti največjega zunanjepolitičnega največjega problema slovenske osamosvojitve.

Morda je lahko prikladna uteha dejstvo, da reševanje sporov o državnih mejah traja stoletja in da se bo morda nekoč, ko bodo nastopili novi judje, nove razmere, nove konstelacije moči, Slovenija zares »smejala zadnja«. A povsem ni mogoče izključiti argumentov tistih, ki opozarjajo, da papir tudi v mednarodnih odnosih prenese marsikaj. Čas pa učinkovito celi tudi najbolj boleče rane; in ne pozabimo, Delova osebnost leta 2022 je Marjan Pipenbaher in ne, recimo, Joško Joras!

***

Edvard Žitnik je diplomirani pravnik, novinar, dopisnik in urednik na Televiziji Slovenija. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.