Več podjetnosti in optimizma, prosim!

Ob 50. obletnici njihovega podjetja sem se pred kratkim pogovarjala z avtoriteto slovenskega podjetništva, gospodom Bogomirjem Straškom, direktorjem podjetja KLS iz Ljubnega. Ne le da podjetje uspešno posluje, dosega visoko dodano vrednost, izplačuje nadpovprečne plače svojim zaposlenim, skrbi za lokalno okolje in še bi lahko naštevali. Je tudi prejemnik številnih priznanj, tudi za življenjsko delo na področju menedžmenta, letos pa ga je predsednik republike Borut Pahor odlikoval tudi z redom za zasluge za prispevek k razvoju slovenskega gospodarstva.

Zakaj ga omenjam? Ker je gospod Strašek v intervjuju ob častitljivem jubileju uspešnega podjetja povedal, da ga skrbi, kako malo je v Sloveniji spoštovanja do podjetništva, kar je še posebej opažal v letošnjem supervolilnem letu. Prevečkrat se zdi, kot da živimo v državi dveh svetov: politično-medijskem, kjer se razprava usmerja na kratkoročno preživetje na političnem parketu, ter gospodarskem, kjer poteka dnevna borba za preživetje na trgu v globalnem, zelo konkurenčnem in vse bolj negotovem svetu. Zdi se, da prvi nikakor ne slišijo drugih. Tako v času pomanjkanja kadra v praktično celotnem gospodarstvu politika ni bila zmožna razmisliti o reformi javne uprave v smislu vitke in učinkovite države, čeprav so bili zadnje leto za to odlični časi. Prav tako ne debirokratizirati več kot 20.000 pravnih aktov, kar bi marsikomu olajšalo delo in poslovanje. Kaj šele da bi znala razumno prisluhniti, kako zelo je nujna davčna razbremenitev ambicioznih, razvojnih, ustvarjalnih kadrov – tudi pri tem raje delamo korake nazaj z nekimi negotovimi obljubami za prihodnost. Potem so tu še nastopi posameznih politikov, ki bodo s prsti takoj pokazali na vsak ponesrečeni primer (ki vedno so in bodo, a zgolj v manjšini!), nikoli pa izpostavili tistih najboljših, ki so tvegali in investirali svoj čas in denar, da ima zdaj delo in plačilo v odličnih podjetjih na tisoče družin. Takim, če se izpostavijo, je treba na vrata takoj poslati inšpekcijo – gotovo je tudi pri njih nekaj narobe.

Ni razloga, da Slovenija ne bi mogla prehiteti Avstrije

To je toksično družbeno ozračje, na tak način in brez dialoga vseh podsistemov v Sloveniji ne bomo dosegli napredka. V Združenju Manager smo vse leto pri našem delu in aktivnostih, da sta razvoj in družbena blaginja odgovornost nas vseh, in če citiram našega menedžerja leta, Blaža Brodnjaka: Čas je za družbeni dogovor. Vsi skupaj bi morali umiriti žogico in izvesti iskren ter ozaveščen pogovor o tem, kakšno ciljno družbo si želimo. Podobno razmišlja naša menedžerka leta, Sabina Sobočan, ki opozarja, da tudi v gospodarstvu že nekaj časa med sabo ne tekmujejo le podjetja, ampak države. Za to pa je treba imeti skupni cilj in jasno vizijo.

Pri tem ne morem mimo Akcijskega načrta za družbeno blaginjo Združenja Manager, v katerem poleg kopice nujnih ukrepov na najrazličnejših področjih obstaja še en zanimiv vsebinski del, ki se nanaša na slovensko folkloro zavisti. Ta botruje tudi temu, da v javni razpravi prevladuje osredotočenost na problematične zgodbe in precej manj na uspehih. Hkrat za piko na i v družbi manjka razumevanja, da tudi v podjetništvu lahko nastanejo težave, lahko celo po obdobju velikih uspehov. Zreli bomo takrat, ko bomo to razumeli kot nekaj normalnega, in ko na to ne bomo gledali privoščljivo in na način, kot da je neuspeh drugega tolažba za lastni neuspeh. Naj pri tem spomnim na besede prof. dr. Dušana Mramorja, ki vodi naš Observatorij: Potrebujemo več pozitivne zavisti. Če je nekomu uspelo, lahko uspe tudi meni. Za zdaj znamo to pokazati zgolj v odnosu do športnikov.

Gre preprosto za to, ali delujemo po zmagovalni ali po (pogovorno rečeno) luzerski mentaliteti. Najprej, še kako potrebujemo v sedanjih časih, ki so vse prej kot mirni in stabilni. Negotovost in tveganja so sicer že od nekdaj sestavni del podjetništva in menedžmenta, a tako nestabilno okolje, kot smo mu priča od pandemije do energetske krize, od vodij zahteva ne le umirjenost in prilagodljivost, ampak predvsem optimizem. In tudi razumevanje vrha države.

***

Petra Juvančič, izvršna direktorica Združenja Manager.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.