Ustavni položaj javnih radia in televizije

»Svobodni, od oblasti neodvisni tisk pomaga vzpostavljati in oblikovati nepristransko informirano javnost, pogojuje njeno sposobnost nadzirati vse veje oblasti ter zagotavlja učinkovito delovanje politične opozicije vsakokratni oblasti.« To ni izjava katerega od liderjev sedanje opozicije ali katerega od avtorjev zbornika dr. Slavka Splichala Premisleki o prihodnosti javnih medijev, čeprav bi bili lahko nanjo ponosni. To je stališče Ustavnega sodišča RS (odločba št. U-I-172/94 z dne 9. novembra 1994), ki je pred nekaj več kot četrt stoletja preprečilo razrešitev takratnega direktorja RTV Slovenije Žarka Petana. Ustavni sodniki takšnih visokoletečih formulacij ne uporabljajo vsak dan, tudi ne samo zaradi pomena konkretne odločitve, temveč takrat, ko postavljajo standarde za ravnanje vseh in vsakogar v prihodnjih podobnih primerih. Seveda ti standardi zavezujejo tudi samo Ustavno sodišče RS.

Utemeljitve državnega zbora, da je smiselno ponovno preveriti, ali direktor RTV uživa zaupanje sveta, ki ga imenuje, so imele svojo težo: sprejet je bil nov zakon o RTV, ki je poskušal poudariti samostojnost javnih radia in televizije tudi na ta način, da parlament ne voli več vseh 25 članov sveta, temveč le še pet od njih. Sestava sveta skoraj dobesedno sledi stališču nemškega ustavnega sodišča, po katerem se svoboda radia in televizije od državnega obvladovanja in vpliva zagotavlja tako, da so organi javne RTV sestavljeni iz predstavnikov različnih političnih, svetovnonazorskih in družbenih skupin (glej širše v ločenem mnenju mag. Matevža Krivica). Poleg tega predpisuje nov zakon drugačen položaj in naloge direktorja. Vendar ustavnih sodnikov takšna utemeljitev ni prepričala. Ustavno sodišče je najprej soglasno zadržalo izvrševanje določbe o glasovanju, in že takrat poudarilo hude posledice negotovega dejanskega in pravnega stanja za uspešno delovanje javnega zavoda RTV Slovenija. Nato pa je z dvetretjinsko večino razveljavilo prehodno zakonsko določbo o zaupnici direktorju. In direktor je svoje delovanje nadaljeval do konca mandatne dobe.

Ob finančni samostojnosti je odločilnega pomena avtonomija javnih radia in televizije na kadrovskem področju. Iz obravnavane odločbe izhaja, da je štiriletna mandatna doba, za katero je direktor imenovan, zelo pomembna za kontinuiteto delovanja javnih radia in televizije, za stabilnost funkcije poslovodne funkcije in samostojnost njenega nosilca. Možnost predhodne razrešitve namreč ogroža neodvisno in ustvarjalno opravljanje direktorske funkcije v javnem interesu. Ustavni sodniki, ki so izvoljeni za devet let ravno zato, da sestava ne bi bila odvisna od trenutnega razmerja političnih moči, in pred potekom mandatne dobe ne morejo biti razrešeni, dobro vedo, kako občutljivo vprašanje je predhodna razrešitev direktorja javnih radia in televizije. Tako pred četrt stoletja kot danes. Ocenilo je, da gre za arbitrarni poseg v integriteto direktorja, katerega samostojnost je posebej pomembna, ker gre za izvajanje javne dejavnosti v času vzpostavljanja in utrjevanja demokratičnih institucij v Sloveniji.

Kot je pokazal že uvodni citat, pa je bil glavni poudarek ustavnih sodnikov posvečen samostojnosti radia in televizije ter njunih novinarjev. Po mnenju ustavnih sodnikov zakon ne bi smel preverjanja zaupnice prepuščati svetu in statutu RTV, temveč bi jo moral urediti jasno in predvidljivo, da bi bila sposobna preizkusa ustavnosti. Samostojnost in odgovornost direktorja morata biti v zakonu opredeljeni tako, da sta razvidni in predvidljivi. Samostojno in odgovorno ravnanje direktorja ni samo sebi namen, temveč je njun namen zagotavljati svobodo tiska in vsakega novinarja RTV. Danes sočasno potekajo ogrožanje samostojnosti direktorja in kršitve avtonomnega delovanja novinark in novinarjev, pa tudi napadi na njihovo dobro ime in dostojanstvo.

Direktor organizira in vodi delo javne institucije in zagotavlja učinkovito sodelovanje vodij programov in organizacijskih enot. Zato njegov položaj ne sme biti odvisen od političnih sprememb. Po mnenju ustavnih sodnikov si ni mogoče zamisliti svobode tiska in novinarjev v RTV brez relativne samostojnosti in strokovne neodvisnosti direktorja v razmerju do nosilcev družbene, ekonomske in politične moči ter do vsakokratne oblasti, ki so zastopani v svetu kot organu upravljanja. »Te zahteve niso izpolnjene, če je direktorjev položaj odvisen od vsakokratne sestave organa upravljanja, od vsakokratne razporeditve politične moči ...« Tudi ustavni sodniki, ki so glasovali proti odločitvi, so poudarjali, da se ne zavzemajo za to, da bi se direktor podredil novemu razmerju političnih moči, temveč da bi preverili širše zaupanje, tisto, ki ga ob prejšnji sestavi sveta ni bilo mogoče, ker je bila v celoti izvoljena v parlamentu.



Za odločitev so glasovali ustavni sodniki dr. Tone Jerovšek, dr. Peter Jambrek, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, mag. Janez Snoj in dr. Boštjan M. Zupančič, od katerih so kar štirje opravljali funkcijo predsednika Ustavnega sodišča RS, dva pa tudi funkcijo evropskega sodnika.

Ugotovimo lahko, da je Ustavno sodišče RS predhodno razrešitev direktorja preprečilo, čeprav je šlo za sprejem novega zakona o RTV in bistveno spremenjeno sestavo sveta RTV. Ob tem je postavilo visoke standarde varstva položaja javnih radia in televizije, njunega direktorja in vseh novinarjev. Teh standardov ne gre podcenjevati, da ne bi še kdo pred ustavnim sodiščem doživel hladne prhe, kot jo je doživel poskus zamenjave direktorja RTV pred četrt stoletja. V celotni odločbi, vključno z ločenimi mnenji, ni nobene besede o tem, kakšne napake naj bi storil nosilec direktorske funkcije. Ustavni sodniki vedo, da gre pri zamenjavi direktorja za tako pomembne in daljnosežne posledice, da nanjo ne smejo vplivati kakšni pritlehni in pristranski očitki o njegovem delovanju.

***
Dr. Ciril Ribičič je nekdanji ustavni sodnik.

Prispevek je mnenje avtorja in ne odraža nujno stališč uredništva.