Uporabimo znanje in veščine starejših za boljši jutri

So področja, na katerih Slovenci dosegamo res dobre rezultate. Denimo v športu. Po uspešno izvedeni tranziciji smo v primerjavi z drugimi tranzicijskimi državami dosegali odlične rezultate tudi pri splošnem družbenem razvoju, merjenem z različnimi kazalniki. A ta trend se je v zadnjih časih žal ustavil. Mnogi menijo, da zaradi krize vrednot v deželi. Verjetno bi težko našli koga, ki bi zatrjeval, da za razvoj ni zelo pomembno, kako inovativni smo Slovenci. Vendar zadnja objava (leta 2019) mednarodnega indeksa kaže, da Slovenija na tem področju nazaduje. Nazadujemo tudi v uvrstitvi na lestvice, ki kažejo rasti družbenega produkta in kupne moči prebivalstva v evropskih državah. Vprašati se je treba, kaj bi lahko bili vzroki za to. Pri iskanju odgovorov na to vprašanje pa nismo posebno uspešni.

Padanje inovativnosti je očitni znak slabe regulative in njenega izvajanja na področju ravnanja z ljudmi kot tudi ne prav vzorne delovne in socialne zakonodaje. Vendar bi bilo v Sloveniji z razumnimi posegi v zakonodajo ter s preudarnejšo razlago ustave in predpisov mogoče veliko storiti. Predvsem z zagotavljanjem možnosti za večjo izrabo delovnih in ustvarjalnih potencialov ljudi. To je, denimo, povsem uresničljivo na področju regulacije položaja starejših. Gre predvsem za možnost prilagoditve pojmovanja, ureditve starostne pokojnine ter poklicnega dela starejših oseb trendom v svetu in spoznanjem družboslovnih in humanističnih strok. Do zdaj nam to ni uspevalo. A v javnosti se postopno vendarle uveljavlja mnenje, da moramo posodobiti naše poglede na pokojnine. Pri tem ne bi smeli zaostajati za drugimi državami, ki so to že storile. Jedro te nujnosti je, da končno odpravimo zastarelo pravilo o odvzemu pravice do uživanja pokojnine tistemu, ki še naprej izvaja kakšno poklicno aktivnost. To pravilo usodno destimulira najproduktivnejše in najbolj inovativne osebe, da bi bile tudi po upokojitvi še aktivne in ustvarjalne.

Vladne politične stranke so že pred leti v svojih programih neposredno ali posredno določile cilj, da bodo upokojencem v primeru nadaljevanja poklicnih aktivnosti omogočile uživanje celotne in ne le delne pokojnine. To so zapisale tudi v koalicijsko pogodbo, v kateri je za uresničitev tega cilja določen že januar 2019. Ni šlo, še več, proti omenjeni politični zavezi se je pojavil celo odpor v nekaterih institucijah in delu stroke, ne da bi bili pri tem navedeni kakšni razumni razlogi. Ta odpor je škodljiv. Ni zasnovan na utemeljenih legitimnih interesih posameznih skupin prebivalstva, ampak le na predsodkih. Ključni je, da menda tisti, ki ima dohodke iz poklicnih aktivnosti, pokojnine ne potrebuje, enak pomislek pa se ne zatrjuje za tiste, ki imajo premoženje. Razumi, kdor more.

Problem razmeroma nizke inovativnosti, neučinkovite izrabe človeških poklicnih sposobnosti ter spodbujanja ustvarjalnega dela v Sloveniji ni od včeraj. Če ga opazujemo z vidika pojmovanja in regulacije starostne pokojnine, lahko ugotovimo, da ta obstaja že od leta 2012 (ZPIZ-2). Prejšnja pokojninska zakonodaja iz leta 1999 je bila za tisti čas moderna. Nakazovala je pot razvoja regulative pokojninske zakonodaje v pravo smer. Sledila je sodobni in ustavno precej skladni razlagi vprašanja starostne pokojnine, na kakršno je v svojih odločbah opozorilo ustavno sodišče. Z upoštevanjem načela, da se starostna pokojnina zavarovancem zagotavlja predvsem iz prispevkov zavarovancev, je omenjena pokojninska zakonodaja naredila prvi korak k zagotavljanju »dvojnega statusa« upokojencev. To pomeni, da so nekateri upokojenci lahko uveljavili starostno pokojnino in hkrati nadaljevali poklicne aktivnosti, ne da bi jim bila pokojnina zamrznjena za čas izvajanja teh aktivnosti. Tak status pa je bil takrat zagotovljen le nekaterim kategorijam oseb, ki so izpolnile pogoje za pridobitev in uživanje starostne pokojnine. Pričakovati je bilo, da se bo pri naslednji spremembi zakonodaje takšna sodobna in koristna ureditev uveljavila tudi za vse druge sposobne, delavne in ustvarjalne upokojence. A to se žal ni zgodilo.

Leta 2012 je zakonodaja ubrala drugo, ustavno sporno pot, obrnjeno v preteklost. Odtavala je v drugo smer kot zakonodaje drugih evropskih držav. Kaj se je zgodilo? Z uveljavitvijo novega zakona leta 2013 je bil odpravljen omenjeni dvojni status samostojnim podjetnikom, ki so se upokojevali po njegovi uveljavitvi. Pa ne le to. Tistim, ki so status že pridobili po prej veljavni zakonodaji, je bila odvzeta pravnomočno priznana in že tudi uveljavljena pravica do poklicne aktivnosti ob hkratnem uživanju pokojnine. Ne le ustavne pravice, tudi njihova pravica do dela (Evropska socialna lista) je bila s tem odločilno okrnjena. Ta nesreča pa z uveljavitvijo nove zakonodaje (leta 2012) ni zadela upokojenih kmetov, ki so prav tako imeli že po prejšnjih predpisih pravico do dvojnega statusa in so to pravico ohranili še naprej. S takšno ureditvijo je zakonodaja povzročila neustavno ločevanje (diskriminacijo) med kmeti in vsemi drugimi upokojenci, ki bi želeli ostati poklicno aktivni. Zakonodajalec je tako verjetno kar dvakrat prekršil ustavo. Prvič, tistim, ki jim je pravico do »dvojnega statusa« odvzel (samostojni podjetniki), je posegel v njihove pridobljene pravice, ki so jim bile pravnomočno priznane in so jih celo že uveljavili. In drugič, tistim, ki jim te pravice ni priznal, je ob neupoštevanju trenda razvoja domače pravne ureditve do leta 2012 in že omenjenih trendov v svetu, ustvaril neenakopraven položaj v primerjavi s položajem tistih, ki jim je pravica do dvojnega statusa ostala v veljavi (kmetje). Nekateri ustavni spori v zvezi s tem še potekajo.

V večini evropskih držav se je v zadnjih desetletjih uveljavila nova sodobnejša in celovitejša zasnova kategorije starostne pokojnine. Uveljavilo se je prepričanje, da je družbeno koristno, če starejše osebe, ki so ustvarjalne in voljne nadaljevati delo, to lahko izvajajo brez »kazni« z zamrznitvijo uživanja pokojnine. Spremenjena predstava o drugačni vlogi starostne pokojnine od nekoč uveljavljene je temeljila na spoznanju, da starostna pokojnina nima vloge neke vrste socialne pomoči onemoglim osebam, ampak je kategorija s pomembnimi ekonomskimi, psihološkimi in drugimi prvinami. Spremenjeni in prenovljeni pogled na starostno pokojnino posebno bolj kot do zdaj upošteva dejstvo, da se sredstva za zagotavljanje te pravice zbirajo predvsem iz prispevkov in le v manjšem obsegu iz drugih virov. To, da prispevki zavarovancev niso edini vir zbranih sredstev za pokojnine, je okoliščina, ki omogoča, da zakonodajalec po tehtnem premisleku morda uvede tudi kakšne manjše omejitve uživanja starostne pokojnine. Te omejitve pa ne smejo biti takšne, da bi imele ekonomske učinke »kaznovanja« upravičencev do pokojnine z njeno zamrznitvijo, če nadaljujejo poklicne aktivnosti. To bi namreč lahko argumentirano ocenili kot kršitev ustave in mednarodnega prava. Sedanja zakonska ureditev zamrznitev pokojnine poklicno aktivnim upokojencem je pač v očitnem nasprotju z javnim interesom in mednarodnim standardom, da se čim bolj spodbuja izraba delovnih in ustvarjalnih potencialov prebivalstva. Delo vsakogar, ki ga potrebujejo delodajalci, še posebno pa vrhunskih strokovnjakov in zelo veščih delavcev, je večplastno družbeno koristno, zato ga je treba kar najbolj spodbujati. To pa je mogoče storiti tudi tako, da se omogoči vsem ljudem možnost poklicnega dela brez pravnih ovir. Ob soglasni volji delodajalcev in zaposlenih morajo imeti zaposleni pravico, da delo nadaljujejo tudi po uveljavitvi starostne pokojnine ali da se po upokojitvi reaktivirajo pod enakimi pogoji, kot se zaposlujejo druge osebe na trgu dela.

Če omenjena dejstva in ocene držijo, to pomeni, da kaže pristojnemu ministrstvu, ki je zadolženo za spremljanje razprave o predvidenih spremembah pokojninske zakonodaje, predlagati naslednje: nova zakonodaja naj ob upoštevanju ustave in norm mednarodnega prava, veljavnih političnih smernic, ki so vplivale na izvolitev sedanjih oblasti, kot tudi prevladujočih ocen družboslovnih strok v celoti odpraviti rešitev, po kateri je uveljavitev ali uživanje pokojnine nekomu lahko zamrznjeno, dokler je poklicno aktiven. Zakonodaja mora delodajalcu omogočiti, da osebi, ki izpolni pogoje za polno starostno pokojnino, zaradi tega odpove pogodbo o zaposlitvi. Takšno zakonsko pravilo samo po sebi ne bi bilo diskriminatorno in protiustavno, kot se bojijo nekateri, saj se izpolnjevanje pogojev za polno starostno pokojnino veže na pokojninsko dobo in ne na kakšno osebno okoliščino zavarovanca. Zaradi popolne transparentnosti in onemogočanja zlorab v poklicnem delovanju upokojencev bi kazalo v delovni zakonodaji urediti tudi možnost, da bi bil menedžment zavezan o zaposlovanju teh oseb in vzrokih za njihovo zaposlovanje na primeren način obveščati organ, ki mu je menedžment odgovoren.

***

Dr. Zvone Vodovnik redni profesor delovnega in socialnega prava.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva​.