Učenje za znanje, ne za ocene

V Sloveniji poteka prenova šolskega, pravzaprav izobraževalnega sistema. Nujno je zavedanje, da se vse, kar se danes dogaja v osnovni šoli, odraža na poznejših ravneh vseživljenjskega izobraževanja. Premislek o učenju, v središče postavljam vprašanji, ali se učimo za oceno ali za znanje, bo temeljno izhodišče mojega nagovora udeležencem tretjega posveta učiteljev z naslovom Formativna pedagogika v praksi.

Čemu se torej učiti?

V šolah, medijih in javnosti pogosto slišimo, da znanje v šolah in v družbi ni več vrednota. Iz ust učencev in učiteljev (pa tudi staršev) izvemo, da so jim najpomembnejše ocene. In to ne vse ocene, temveč zgolj odlične ocene (v slovenskem šolstvu so to petice). Način, kako (učenci, učitelji) pridejo do petice, ni pomemben. Prav tako ni pomembno znanje, ki stoji za visokim in neprosojnim zidom, ki se mu reče petica. Učenci v pogovorih večkrat izrazijo stisko, ki jo imajo zaradi petice (pa tudi štirice, trojke …) v pričakovanjih do sebe, in stisko, ko je prejeto oceno treba povedati staršem.

Kot učiteljica sem ob dvajsetletnem vsakodnevnem delu v razredu počasi ozaveščala lastno vlogo vojaka, ki izvršuje nalogo, ki jo (večinoma brez izrečenega) ukaza pričakuje(jo) (pogosto nevidni) nadrejeni. Vsakodnevni stiki z učenci ter sodelovanje v raziskovanju (v inovacijskih, razvojnih in Erasmus projektih) so me vedno znova pripeljali na začetek procesa – do učenca, posameznika, do njegovih pričakovanj, razvijanja zmožnosti in njegove učne poti.

Mateja Peršolja. FOTO: Žiga Intihar

Ko sem učencu kot edino povratno informacijo o stanju njegovega učenja ponudila zgolj in samo številčno oceno, sva bila pogosto oba v zagati. Prilagoditev učenca se je kazala v dobro znani kampanjskosti – učenju tik pred spraševanjem ali pisanjem testa. Moja prilagoditev ali natančneje – moj odziv – na to življenjsko sposobnost preživetja učencev je bila pogosto jeza. Jezila sem se nanje, češ, zakaj so se začeli učiti šele v zadnjem trenutku, zakaj niso redno delali domačih nalog, zakaj med poukom niso bili aktivni … Krivec je bil vnaprej znan – učenec, učenec in še enkrat učenec.

Ko sem spoznala, da je v moji jezi v resnici skrit strah, ki zakriva mojo lastno strokovno nemoč, sem stopila na pot osebnega profesionalnega razvoja. Ko sem začela postajati kakovostna učiteljica meni zaupanih učencev, so ti od mene začeli prejemati številne nove in drugačne informacije. Izvedeli so, kaj zahtevam, kaj od njih pričakujem. Gre za jasna merila pri ocenjevanju oziroma glede tega, kaj je treba znati za dvojko in kaj za petico. Dobili so tudi kakovostno in razumljivo povratno informacijo o svojem dejanskem znanju. Dobili so jo od sošolcev in o doseženih ciljih znali presoditi tudi sami. Po njej so vedeli, kaj že znajo in kaj še lahko izboljšajo. In še več – morda celo najpomembnejše: dobili so jasen napotek, tudi mojo in sošolčevo aktivno podporo, kako se učiti, da bo znanje trajno. In da je ocena zgolj dogovorno merilo, nad katerim se skriva še veliko zanimivega in koristnega znanja. Ocena, ki jo moramo dati in je ne potrebujemo več, niti učitelj niti učenci, ko imamo jasne cilje in merila uspešnosti.

Slovenska šola na poti k odličnosti

Učenci so dobili uvid v svoj napredek, uvid v svoj proces učenja in zaznali so učinek učenja. Postali so osredotočeni nase, na svoje dosežene cilje. Znanja niso več primerjali s sošolci, kar je prej v njih pogosto sprožalo čustvene odzive in izsiljeno tekmovalnost. Za nadaljnjo pot izobraževanja so postali opremljeni s strategijami, kako priti do kakovostnega znanja in kako dosegati želene cilje.

Zato tudi James Nottingham, ki tokrat prvič prihaja med slovenske učitelje, v svetovno znanem pristopu, ki ga je poimenoval Brezno učenja (Learning Pit), poudarja kakovostno sestavo učne ure s ciljem učinkovitejšega in aktivnejšega vključevanja učencev v pouk. Z razvojem metod in pristopov, kako optimalno voditi pouk z neposredno razlago, sodelovanjem in raziskovanjem učencev ter katera so bistvena vprašanja v podporo učenju, vodi k poudarjenemu pomenu kakovostne povratne informacije. Avtor enajstih knjig s področja učenja, med njimi so številne svetovne uspešnice, prevedene v tuje jezike, v središče postavlja razvoj načina spremljanja in opazovanja doseženih ciljev, učinka učenčevega učenja in poučevanja učitelja.

Če želimo, da se bodo učenci učili za znanje, jim je treba omogočiti spremljanje doseženih ciljev in procesa učenja. Omogočiti jim je treba analizo svojih napak, ki so v procesu učenja celo dobrodošle, saj se le ob njih naučimo poti, ki vodijo do znanja in rešitev. Namesto zunanjega nadzora je treba spodbujati samonadzor, iskrenost in avtentičnost. To šoli (pa tudi učencu kot osebnosti) prinaša višjo raven integritete (pa tudi skupnostne solidarnosti), ki jo pričakuje sodobni način življenja.

Slovenski učitelj je dober učitelj – v mednarodnem merilu. Zato se med seboj samoiniciativno povezujemo v želji, da sami, od znotraj vzpostavimo kakovostno spremembo šolskega sistema. In kot sem že zapisala: »Vse se seveda začne pri nas. V razredu z učenci.«

***

Mateja Peršolja je učiteljica matematike in svetovalka.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.