Tihi odhodi precej glasnejši od bučnih stavk

Zelo živo se spominjam zadnje dežurne službe v enoti intenzivne terapije, kjer sem sprejel 31 let staro nosečnico s pnevmotoraksom, ujetim zrakom v pljučnem krilu, ki je bil tako velik, da smo morali izvesti plevralno drenažo. To pomeni, da smo v prsni koš vstavili cevko s premerom šest milimetrov. Zdravnik potrebuje za poseg asistenco najmanj dveh medicinskih sester, ki sta seveda bili med posegom obremenjeni še vsaka z dvema intenzivnima bolnikoma. Nujna je bila lokalna anestezija. Čiščenje kot za resno operacijo. Umiritev pacientke, pomoč še tretje sestre. Nastavitev cevke, zaščita, nadzor, kontrola. Ura dve ponoči …

Cena urne postavke za medicinske sestre v enoti intenzivne terapije čez dan je nevarno podobna ceni urne postavke prodajalke v znanih trgovskih verigah. Na modrih plakatih oglaševana urna postavka prodajalca presega plačo zdravnika začetnika. Skregano z logiko, celo sramotno. In nevarno, ker hodimo z našimi najzvestejšimi sodelavci nevarno blizu roba. Moj dobri prijatelj iz skakalnih dni me je zelo pronicljivo vprašal, ali si kot družba želimo več delujočih živilskih trgovin ali morda namesto tega potrebujemo kakšnega bolničarja več, ki bo z nasmehom opravljal svoje delo v domu za starejše občane ali v bolnišnici. Ob zmanjševanju števila postelj v domovih za starejše občane in vse daljših trgovskih policah je jasno, da je prioriteta družbe nakupovanje.

Najprej preštejte vsa nova nakupovalna središča v svoji okolici. Nato preštejte v isti okolici vse nove bolnišnice in zdravstvene domove. Govorimo o času, ko vsak dan slišimo sporočila medijev in odločevalcev, da nismo lačni in da pojemo in kupujemo še preveč. Hkrati že trideset let vemo in vsak dan znova slišimo, da smo zdravstveno zelo podhranjeni.

Boštjan Kersnič, zdravnik, v. d. strokovnega direktorja SB Novo mesto in podpredsednik Zdravniške zbornice Slovenije. FOTO: Osebni arhiv

Trgovci so svoje poslanstvo prodali bolje od zdravstvenih delavcev. So vendarle trgovci. Dolgoletno ponavljanje novih idealov je v nacionalno zavest »uspešno« vcepilo pehanje za materialnim, v kateri je poslanstvo pri vseh poklicih – tudi zdravstvenih – vse pogosteje potisnjeno v preteklost. Težko govorimo o predanosti, če je treba ponoči skrbeti za kritično bolne, podnevi pa zase, da se regeneriraš za novo noč. Ko je dežurstvo ena prvih besed, ki se je naučijo naši otroci, ker je to neki magični pojav, ki včasih ponoči ali pa ob nedeljah vzame očete in mame. Ne samo v zdravstvu, povsod so izmenski poklici prezrti. Tudi zato, ker odločevalci težko razumejo, da ne dežura samo zdravnica, policist ali gasilec – z njimi dežura vsa družina, pogosto tudi njihovi starši.

Zdravstveni podatki dostopni 34 tisoč zaposlenim v zdravstvu

Nove generacije imajo veliko možnost izbire. Tehtajo delovne pogoje, prosti čas in plačo. Vse večje pomanjkanje zaposlenih pomeni vse večjo bitko za zaposlene. V času, ko javne službe dušimo z administracijo, javnim zasmehovanjem in nerazumnimi političnimi odločitvami, nam zaposleni potiho odhajajo. Se zavedate, da je to precej slabše od protestov na ulicah in stavk? Namesto stalne borbe izbirajo kolegi (zanje) lažjo pot. Za bolnika je povsem nepomembno, ali jih je ta iz javnih zdravstvenih domov odpeljala čez mejo ali čez cesto. In če jih bomo izšolali še več, jih bo še več odšlo. Zakaj torej kot družba zasmehujemo prizadevanja zdravstvenih sindikatov, da bi si izpogajali konkurenčne pogoje dela? Zakaj se ne vprašamo, ali bi bilo prav, da so za primerno in v celoti opravljeno ustrezno nagrajeni? In tu spet postavim na prvo mesto bolničarje, strežnice, medicinske sestre. V času institucionalizirane smrti nas večina umre v bolnišnicah in domovih za ostarele – kjer si bomo še kako želeli tako dostojno zdravstveno oskrbo kot skrbno nego. Prvi nasvet vsake knjige o kadrovanju je, da bomo porabili veliko več časa in denarja za iskanje, uvajanje in izobraževanje dobrih novozaposlenih kot za ohranitev tistih, ki so že izkušeni in usposobljeni.

Ker se sistem ne ujema po več dimenzijah, se moramo vprašati, kaj bomo naredili najprej. Preveč je bolnikov, premalo zdravnikov in medicinskih sester ter drugega osebja. Ali bi bilo bolj smiselno plačevati storitve ali delo? Nov pristop mora zagotoviti, da naredimo več, ker to bolniki potrebujejo. Potrebujejo več vsega? Pri vse starejšem in tudi vse težjem prebivalstvu bodo potrebovali še več. Kaj pa prenese zdravstvena vreča denarja? Ljudje, ki obdelujejo podatke o boleznih in zdravljenju, bi morali ovrednotiti incidence tridesetih najpogostejših bolezni za vsako stroko. In potem bi morali začeti na novo vzpostavljati sistem. Kaj nujno potrebujemo? So to bolnišnice? So to urgentni centri? Aktivacija politike na aktualne probleme je zelo medla. V prvih bojnih linijah zdravstva trenutno zaznavamo zelo malo učinkov zelo velikih besed.

Preveč je bolnikov, premalo zdravnikov in medicinskih sester ter drugega osebja.  FOTO: Tadej Regent

Morda se bo sprožil plaz in se bo potem večina reforme zgodila v nekaj tednih. Pričakovanja za tako močno koalicijo so bila pričakovana, saj bodo vsaj zakonske podlage lahko naredili tako, da se javno zdravstvo ohrani vsaj tako, kot je. Temperatura se zvišuje, saj so imeli ministrovi ukrepi testiranja zdravstvenega sistema učinek, vendar drugačen, kot je bilo pričakovano. Maja 2022 sva se s kolegom sestala s takratnim kandidatom za ministra za zdravje s prošnjo za nujne ukrepe v bolnišnicah. Hotela sva rdeči telefon za zvezo do ministrstva, da bi zaznane težave in predlagane rešitve lahko takoj sporočala v štab – na ministrstvo za zdravje. Hvaležen sem mu za čas, ki nama ga je takrat namenil. Zdelo se mi je, da je slišal vse pomembne stvari. Vemo, da je treba urediti primarno raven, ki je v resnici temelj celotnega zdravstva, in da so prioriteta urgentni centri. In drugo? Časa nam zmanjkuje, saj so ga porabili že vsi ministri pred sedanjim. Tudi pri sedanjem čakamo že najmanj leto dni. Medtem se plačujejo samo določene storitve in vse bolj nam zmanjkuje moči in osebja, da bi lahko delali vse drugo – tisto, kar je nujno.

Zaposleni v zdravstvu hodimo v službo. Služba je za veliko večino osnovni vir preživetja. Vir za osnovno življenje, družino, prosti čas, regeneracijo … in obisk vseh novih trgovin. Seveda se moramo vprašati, kako bomo v reformi spremenili plačevanje ljudi, ki delajo v zdravstvu. Kako jih bomo nagrajevali? Kako bomo obdržali predanost ljudi poklicu, ki bi ga z veseljem opravljali, da bi pomagali človeku? Da ima 31-letna nosečnica ob dveh zjutraj ob sebi ekipo, ki ji strokovno vstavi cevko v prsni koš in jo nato oskrbi, ne sme postati stvar sreče ali spomina.

***

Boštjan Kersnič, zdravnik, v. d. strokovnega direktorja SB Novo mesto in podpredsednik Zdravniške zbornice Slovenije.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.