Suša naj bi do leta 2050 prizadela tri od štirih ljudi na svetu

Suša je morda res starodavna nadloga, a stanje postaja vedno slabše. Ni je regije ali države na svetu, na katero ne bi vplivala. Jug Evrope je v primežu hude suše, v Italiji najhujše v zadnjih 70 letih. Zadnji dve desetletji sta bili na zahodu Združenih držav Amerike najbolj sušni v 1200 letih. Čile se že 13. zaporedno leto spopada s sušo, v Monterreyu, tretjem največjem mestu v Mehiki, pa so morali omejiti porabo vode.

Na Afriškem rogu, v Etiopiji, Keniji in Somaliji, že četrto leto zapored ni dežja, kar za ljudi, živino in ekosistem postaja nevzdržno. Zaradi pomanjkanja primerne prehrane otroci umirajo za boleznimi, ki bi jih sicer preboleli. V regiji je poginilo celo ogromno kamel, ki sicer preživijo dlje kot ljudje in druge živali.

Vse to trpljenje v meni prebuja travmatične spomine na prvo srečanje s sušo, ki se je zgodilo v Mavretaniji. Star sem bil komaj 12 let, ko so vsa gospodinjstva v naši skupnosti izgubila vse – hrano, živino, sredstva za preživetje. Ker niso mogli več preživljati družin, so si mnogi odrasli vzeli življenje. Izkušnja je ostala, motivira me, da se trudim zagotavljati, da nobenemu otroku več ne bi bilo treba doživeti česa takšnega. Žal še vedno mnogo ljudi za zmeraj zaznamuje suša in še več jih bo. Projekcije znanstvenikov namreč kažejo, da bodo zaradi podnebnih sprememb sušna obdobja pogostejša in daljša, do leta 2050 naj bi suša prizadela tri od štirih ljudi na svetu.

V vseh regijah postajajo območja bolj suha, in čeprav se znanstveniki še ne morejo zediniti, kje natančno bodo nastale najbolj sušne razmere, se strinjajo, da degradacija tal težavo le še poslabšuje. Še huje, šesto poročilo Medvladnega foruma za podnebne spremembe opozarja, da se ne trudimo dovolj, da bi zmanjšali emisije toplogrednih plinov in preprečili, da bi se razmere v prihodnjih desetletjih še poslabšale.

Nedavni travmatični dogodki bi morali skupaj z zadnjimi strokovnimi projekcijami v nas vzbuditi občutek nujnosti ter spodbuditi ljudi k prizadevanju, da bi se v prihodnje lahko bolje spopadali s sušo. Suša je naravni pojav, a ni treba, da postane naravna katastrofa. Degradacijo tal lahko vsaj delno omejimo z boljšo rabo zemljišč in vode ter iniciativami za obnovo zemljišč in tal.

V nedavnem poročilu sta Organizacija Združenih narodov za hrano in kmetijstvo ter Konvencija ZN o boju proti dezertifikaciji omenili uspešne primere sistemov, ki so zmanjšali nevarnost suše na ranljivih območjih. V Braziliji, Etiopiji, Indiji in Tuniziji za zmanjšanje vplivov suše uporabljajo kombinacijo zbiranja vode in trajnostne uporabe zemljišč. Takšne prijeme bi lahko uporabile vse države, da bi ljudem omogočile dostop do vode.

Velika pomanjkljivost trenutnega pristopa je, da bazira na sistemih posameznih držav, čeprav se suša ne ozira na politične meje. Ključno je proaktivno načrtovanje po različnih sektorjih znotraj držav, a brez mednarodnega sodelovanja bo vpliv, ki ga ima suša na okolje in življenje, prej ali slej dosegel tudi druge države. Pogosti stranski učinki so konflikti zaradi okrnjenih zalog vode, višje cene ali pomanjkanje hrane, gozdni požari, množičen pogin divjih in domačih živali, peščene nevihte, prisilne migracije in nemiri.

Dogovori o sodelovanju, na podlagi katerih bi se pripravili in hitro odzvali na suše, lahko zmanjšajo posledice. Avstralija in ZDA imajo, denimo, že dolgo vzpostavljen sistem protokolov, ki zagotavljajo, da prizadete skupnosti sušna obdobja preživijo dostojanstveno.

A da bi bilo kaj takšnega mogoče na globalni ravni, sta potrebna čas in politična volja. Na srečo imajo odločevalci tudi v najranljivejših regijah že na voljo podlago, na kateri lahko gradijo. Afriška regija Sahel, denimo, že ima sistem za obvladovanje suše, ki so ga vzpostavili pred 50 leti, da bi združili čim več različnih profilov, od združenj proizvajalcev do političnih odločevalcev, njegova največja pozitivna lastnost pa je, da na enem mestu združuje znanstvene in tehnološke dosežke ter zmožnosti na regijski ravni.

Še boljši pristop ima Indija, kjer je obvladovanje suše del državnega načrta za obvladovanje katastrof. Zapletena strategija vključuje vsa relevantna ministrstva, ki koordinirajo odzive na nacionalni, regionalni in lokalni ravni. To so začeli pred 15 leti in zdaj se lahko pohvalijo z integriranim sistemom upravljanja vode, ki vključuje tudi sistem opozarjanja na bližajočo se sušo.

ZDA so junija sporočile, da bo odslej suša obravnavana kot strateška prioriteta tako na notranje- kot zunanjepolitičnem področju. Kot domovina enega najbolj naprednih in sofisticiranih mehanizmov za nadzor in odziv na sušo na svetu lahko ZDA pomagajo pospešiti razvoj tovrstnih sistemov tudi na svetovni ravni.

Vlade po svetu si želijo hitrega ukrepanja, preden bi učinki vedno pogostejših in hujših sušnih obdobij ušli izpod nadzora. In po tem, ko so maja na vrhu Konvencije ZN o boju proti dezertifikaciji ustanovili medvladno delovno skupino za boj proti suši, imamo zdaj platformo, da začnemo skupaj ukrepati, da naredimo vse, kar znanost pravi, da je treba.

Skupaj lahko obvladamo posledice suše. A vsi voditelji, tudi lokalni, se bodo morali zavezati, da bodo storili vse potrebno za spopadanje s sušo, in to takoj.

––––––

Ibrahim Thiaw, izvršni sekretar, Konvencija ZN za boj proti dezertifikaciji

Project Syndicate, 2022

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.