Srbija na razpotju

Srbija je že več kot pol leta v ospredju politične in medijske pozornosti v mednarodni skupnosti. Še posebno po ruskem napadu na Ukrajino, ko je Srbija, ob Belorusiji, ostala edina država na evropski celini, ki noče uvesti sankcij proti Rusiji. Njeno vojaško agresijo je v Združenih narodih formalno obsodila, a v resnici tako v politiki kot v javnem mnenju samo krepi »bratske odnose« z Rusijo. Ohranja in krepi pa tudi zaščitniški odnos do vsega srbskega v okoliških državah, kar je vredno pohvale, a podpiranje odcepitvenih teženj bosanskih in kosovskih Srbov ter podpiranje političnega rušenja črnogorske identitete v Podgorici je nekaj povsem drugega. Sanje o veliki Srbiji, ki jim zdaj pravijo »srbski svet«, se niso nikoli prekinile. Vse to Srbijo, ki je že 20 let kandidatka za članstvo v Evropski uniji, samo oddaljuje od jedrne Evrope. Če je v prvem desetletju pristopnih procesov še kazala željo po evropski perspektivi in tudi napredovala na tej poti, je zadnja leta v teh prizadevanjih povsem zastala. Ta, nedvomno najvplivnejša država na Zahodnem Balkanu, se je zdaj znašla na razpotju. Njen predsednik Vučić, ki je do zdaj spretno sedel na dveh stolčkih, evropskemu in ruskemu, se je v zadnjem obdobju zavestno nagnil na rusko stran. Evropa mu je pri tem dolgo popuščala, toda vpliv Rusije na Balkanu postaja premočna nevarnost, da bi Zahod to obračanje po vetru še dolgo toleriral. Še zlasti zato, ker brez evropske Srbije ni evropskega Balkana.

Srbsko-kosovska saga

Vučićeva beseda je v državi najpomembnejša. Uradno Srbija nima predsedniškega sistema, de facto pa ga ima. Predsednik razpisuje volitve, ko se mu zazdi, da bi mu koristile. On izbira vlado in sklepa koalicije. Odloča o gradnji cest in železnic, novih naselij, odloča o lokalnih in o svetovnih vprašanjih.

Na mednarodnem parketu je srbski predsednik spreten pogajalec. To se je pokazalo tudi te dni, ko se je na Kosovu do konca zaostrila problematika z registrskimi tablicami vozil, ki jih vozijo prebivalci srbske narodnosti štirih občin na severu Kosova. Te tablice je za srbski del Kosova do zdaj izdajala Srbija, Kosovo pa zahteva, da imajo vsi avtomobili v državi enotne, kosovske oznake. Za državo, ki jo priznava 99 držav članic OZN, med katerimi so najpomembnejše ZDA in vse zahodnoevropske države, razen Španije, je razumljivo, da tudi avtomobilske registracije razume kot del svoje državnosti. Srbija, ki državnosti Kosova ne priznava, pa seveda temu nasprotuje. Pred desetimi leti sta državi pod patronatom EU podpisali bruseljski sporazum, ki predvideva na severu Kosova ustanovitev Skupnosti srbskih občin s precejšnjo avtonomijo, policija in pravosodni organi pa naj bi delovali v okviru kosovskega pravnega reda. Pri razumevanju in implementaciji tega sporazuma že desetletje vsaka stran podpisani sporazum tolmači po svoje. Eskalacija se je zgodila pred kratkim, ko je kosovski premier Kurti javno izjavil, da zanj sporazum, ki ga je podpisal nekdanji predsednik Tači, ne velja in da ne bo nobene skupnosti srbskih občin. Tiste, ki ne bodo registrirali svojih vozil na kosovske oznake, bodo kaznovali najprej s 150 evri kazni, pozneje pa jim bodo vozila lahko tudi odvzeli. Zaradi tega je iz policije protestno izstopilo sto srbskih policistov, ki delajo na severu Kosova, kjer zdaj vzdržuje red samo 50 albanskih policistov. Varnostne razmere v pokrajini kot zelo resne ocenjujejo tudi predstavniki Kforja.

Obe strani sta bili zato poklicani na pogovor v Bruselj. Tokrat je bil na sestanku z Josepom Borrellom, visokim predstavnikom za zunanjo in varnostno politiko EU, krivec za propad dogovora kosovski predsednik Kurti. Ni privolil v noben ponujeni kompromis, predsednik Vučić pa ravno nasprotno. Verjetno tudi zato, ker je iz organov EU in tudi iz Nemčije v zadnjem obdobju dobil resna opozorila, da lahko nadaljevanje slabega sodelovanja z EU in obračanja k Rusiji pripelje do blokade evropske finančne pomoči in gospodarskih vlaganj v Srbiji. Kosovska saga se vleče predolgo in potrpljenje izgubljajo tako EU kot ZDA. Od Kosova se pričakuje uveljavljanje dogovorjenih pravic za tamkajšnje Srbe, od Srbije pa priznanje Kosova. Za zdaj sta obe strani še zelo daleč od tega.

Največ kritik na račun EU, čeprav je največja investitorka

Če se Vučić v pogovorih s tujino kaže kot zanesljiv sogovornik, na domači politični sceni deluje povsem nasprotno. Evropsko unijo in njene članice (razen Orbánove Madžarske) pogosto v javnih nastopih prikazuje kot žandarje, ki Srbijo izkoriščajo in ji nenehno grozijo. Prav zato je tudi tako popularen, saj imajo Srbi od nekdaj radi odločne »vožde«, kot imenujejo svoje voditelje. Velika večina mu verjame, saj govori v preprostem jeziku. Ljudem daje občutek, da je edini, ki rešuje svojo državo. Njegova Srbska narodna stranka (SNS) je na oblasti deset let in v tem obdobju si je finančno in vsebinsko podredila večino medijev. Zlasti zasebne televizijske postaje so v rokah vplivnih predsednikovih prijateljev. Neodvisnih medijev je le peščica. Objektivne informacije so večini težko dostopne. Večinski mediji že dolgo vodijo prorusko uredniško politiko. Evropska služba za zunanje delovanje (EEAS) ima posebno spletno stran https://euvsdisinfo.eu/, na kateri objavlja lažne proruske informacije in na njej so redno prisotni skoraj vsi provladni srbski mediji.

Ta usmeritev se zdi precej nerazumna, predvsem zato, ker se mora Srbija za ves gospodarski napredek v zadnjih letih najbolj zahvaliti prav Evropski uniji. Po podatkih Narodne banke Srbije je od leta 2010 do 2019 (pred epidemijo koronavirusa) znašal priliv neposrednih tujih naložb13 milijard evrov. Največji odstotek tujih naložb je prišlo iz Evropske unije (v višini okoli 70 odstotkov). Za isto obdobje je Kitajska vložila le okoli 500 milijonov evrov (približno 2,65 odstotka), medtem ko je približno devet odstotkov sredstev prišlo iz Rusije. Evropska unija je po uradnih podatkih še danes daleč največji vlagatelj in tudi donator v Republiki Srbiji. Temu pritrjuje dejstvo, da je v zadnjih 18 letih uradni Bruselj zagotovil nepovratna sredstva v vrednosti približno 3,6 milijarde evrov na različnih področjih – od pravne države, reforme javne uprave, splošnega družbenega razvoja do okolja in kmetijstva. Zahvaljujoč instrumentom predpristopne pomoči je Srbija vsako leto prejela finančno pomoč v višini okoli dvesto milijonov evrov, s čimer je nedvomno največja prejemnica sredstev EU v celotni regiji Zahodnega Balkana.

Odvisnost od ruskih energentov

Čeprav je Rusija šele na desetem mestu po finančni pomoči Srbiji, pa je energetska kriza, ki je posledica vojne v Ukrajini, srbsko politiko vendarle odločno usmerila k Rusiji. Donedavna srbska ministrica za energetiko Zorana Mihajlović je ob septembrskem obisku v Avstriji pojasnila, da je glavni vzrok za to popolna odvisnost Srbije od ruskega plina. Z Rusijo imajo sklenjen sporazum za uvoz plina v vrednost dveh milijard evrov, do konca grelne sezone leta 2023 pa potrebujejo še za 3,5 milijarde kubičnih metrov plina. Skladišča plina na srbskem ozemlju imajo 280 milijonov kubičnih metrov plina, a so ti terminali z večinskih 51 odstotkov v rokah ruskega Gazproma.

Čeprav večina Srbov misli, da dobivajo iz Rusije tudi večino nafte, pa po podatkih srbske gospodarske zbornice, to ne drži. Uvažajo le 20 odstotkov ruske nafte, preostanek pa iz drugih delov sveta. Bolj jih skrbi položaj Naftne industrije Srbije (NIS), ki je od leta 2009 v večinski lasti ruskega giganta Gazpromneft. Poznavalci pravijo, da je prav to ena glavnih ovir, da bi Srbija uvedla sankcije Rusiji. Če bi jih uvedli, NIS ne bi mogla več delovati ali pa bi jo morali nacionalizirati. Po mnenju srbskih komentatorjev, bi to lahko močno ogrozilo odnose z Moskvo in celo imelo za posledico prepoved uvoza plina iz Rusije. Srbija zato že nekaj časa načrtuje zmanjševanje energetske odvisnosti od Rusije. S podporo EU gradi plinovod proti Azerbajdžanu, čez dve leti bo končan plinovod proti Severni Makedoniji, še eden pa je načrtovan proti Romuniji.

Vse težje življenje in eksodus

Ljudi je strah, da jih bo to zimo zeblo, zato večinoma podpirajo prijateljstvo z Rusi. Čeprav so energenti in komunalne storitve relativno poceni, so se po začetku ukrajinske vojne življenjski stroški drastično povišali. Po nekaterih ocenah naj bi se samo v Beograd priselilo več deset tisoč Rusov, ki tam odpirajo svoja podjetja, da lahko brez sankcij poslujejo z Zahodom. To so premožni ljudje, ki najemajo in kupujejo stanovanja po zelo visokih cenah. Domači prebivalci si tega ne morejo več privoščiti. Povprečna plača znaša okoli 700 evrov, a večina ljudi služi od 300 do 500 evrov na mesec, mesečne plače vodstvenih delavcev v tujih podjetjih pa znašajo od dva do 20.000 evrov, kar dviguje povprečje. Zelo se je podražila tudi vsa uvožena hrana, ki je dražja kot v Sloveniji.

Uradna stopnja nezaposlenosti je okoli devet odstotkov, a poznavalci trdijo, da je precej višja, saj se mnogi sploh ne prijavljajo na zavode za zaposlovanje. Dopoldne, v delovnem času, so beograjske ulice polne mladih ljudi. Ti se vse bolj odločajo za delo in življenje v tujini, zlasti v zahodni Evropi. Lanska anketa Združenih narodov kaže, da je Srbija na drugem mestu v svetu po številu mladih ljudi, ki želijo zapustiti svojo državo. Takšnih naj bi bilo kar 80 odstotkov. Več jih je samo še v Gvineji Bisao. Mnogim to tudi uspeva. Statistični podatki kažejo, da vsako leto Srbijo zapusti približno 50 tisoč ljudi, ki si kruh iščejo na Zahodu. To so tako intelektualci kot delavci vseh drugih profilov, ki se ne nameravajo več vrniti domov. S tem država izgublja milijarde evrov, ki jih je vložila v njihovo šolanje, po drugi strani pa možnost razvoja, saj jim vse bolj primanjkuje najpotrebnejših kadrov za gospodarski preboj.

Gledano racionalno, dileme na tem razpotju ne bi smelo biti. Srbija si lahko zagotovi svojo prihodnost samo v okviru evropskih integracij, ne pa v povezavi z Rusijo ali Kitajsko.

***

Janja Klasinc, novinarka, zunanjepolitična analitičarka.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.