O nelagodju ob nemarnih omembah boga

Ko sem pred leti bival v študentskem domu v Londonu, sem spremljal zanimivo izmenjavo pritožb. Vodji študentskih dejavnosti se je nekaj stanovalcev pritožilo nad nogometnimi večeri v klubskem prostoru. Gledalci prenosov tekem so jim menda povzročali nelagodje, ker so verbalno sproščali agresivno mačistično energijo in glasno izražali nestrpna, včasih ksenofobična stališča. Nogometni navdušenci so na pritožbo odgovorili, češ da jih nekateri pritožniki žalijo s tem, da si grobo prisvajajo kulturna izročila iz nekdanjih britanskih kolonij – v klubskem prostoru je namreč potekala tudi vadba joge. Vodja dejavnosti je vsem skupaj svetoval, naj se uskladijo glede uporabe klubskega prostora in v terminih, ko bi jim tam grozilo nelagodje, pač ne zahajajo vanj.

Ta preprosta rešitev je v resnici upoštevala veliko dejavnikov, ki jih pokaže večina pritožb višjim ali krovnim instancam nad motečim izražanjem. Točneje: nad izražanjem, ki pritožnike čustveno ali idejno moti, a jih ne napada in nikogar ne poziva h kakršnimkoli dejanjem zoper njih. Najprej, vodja dejavnosti ni imel ne sredstev ne časa, da bi preverjal iskrenost pritožnikov. Svoj sklep je utemeljil na domnevi, da so vsi enako iskreni. Drugič, ni mogel soditi, kateri od navedenih virov nelagodja – mačistična ksenofobija ali prisvajanje nekoč podjarmljenih kultur – ima večjo čustveno jakost. Tovrstnega nelagodja namreč ni mogoče objektivno meriti. Pri vsakomer ga izzove kaj drugega, in sicer do drugačne mere. Tretjič, izrekel se ni niti o vsebinski utemeljenosti pritožb. Najbrž upravičeno, saj bi težko našel enotno merilo za tako abstraktne in različne prekrške. In četrtič, deloval je kot krovna instanca, ki mora zagotoviti predvsem, da pritožniki drug drugemu ne onemogočajo uporabe javnega prostora. Spet upravičeno. Kajti če iskrenosti pritožnikov, osnovanosti pritožb ter jakosti zadevnega nelagodja ni mogoče primerjati, potem izid vsakega tovrstnega spora odraža le družbeno moč vpletenih strani.

»Bog si ga drka na nas.«

Primer lepo osvetljuje zagate, s katerimi se spopadajo odločevalci o pritožbah nad povzročanjem duševnega nelagodja. Zato je dobra odskočna deska za razmislek o zadevi »Bog si ga drka na nas«.

Obnovimo potek dogodkov. Na pobudo Igorja Divjaka, urednika spletnega portala Vrabec Anarhist, sta pesnika Lenart Sušnik in Vid Karlovšek uredila antologijo pesmi mladih pesnic in pesnikov. Pod omenjenim naslovom – tako se glasi vrstica v eni izmed vključenih pesmi – je v nasprotju s poprejšnjo namero ni hotelo izdati Društvo slovenskih pisateljev. Da društvo zbirke ne bo izdalo, se je samostojno odločil njegov predsednik Dušan Merc. Nekako je k odločitvi pripomoglo protestno pismo, ki sta mu ga v zvezi z objavo zbirke poslala literata Kristian Koželj in Muanis Sinanović. Pod pismo se je javno podpisalo več kot petdeset, nejavno pa po trditvi pošiljateljev še okrog 130 predstavnikov javnosti, tako različnih piscev kot tistih, ki to niso. Igor Divjak se je za objavo dogovoril s pesnikom Dejanom Kobanom, ustanoviteljem založbe Črna skrinjica. Ta je antologijo z nespremenjenim naslovom izdala na začetku septembra.

Najprej je treba poudariti, da imajo glavni akterji zadevo za bolj ali manj zaključeno. Niso v kakršnihkoli sporih in ne društvo ne podpisniki pisma niso poskušali preprečiti, da bi zbirka izšla pri drugem založniku. Za izdajo so pobudniki zbirke Dejanu Kobanu zelo hvaležni. Kot je poročalo Delo, predsednik društva meni, da je bil do svoje odločitve upravičen, in tudi temu nihče ne oporeka. Meni tudi, da so zaradi vsega tega nadaljnje razprave odveč. Marsikdo bi mu verjetno pritrdil.

Interes javnosti

Toda za javno razpravo je vsekakor še vedno prostor. Namreč, Dušan Merc je v Delu zatrdil, da se zdi naslov zbirke nekaterim članom društva žaljiv, drugim zaničljiv in ignorantski, tretjim umetniško in vsebinsko ničvreden. Takšno etično in strokovno presojo je podala tista instanca, ki je v družbi najbolj poklicana soditi o teh vidikih literarnih del. Toda upoštevati je treba še dvoje. Prvič, v društvo v času pisanja protestnega pisma niso bili včlanjeni ne njegova avtorja ne precej podpisnikov. Drugič, Merc je Delu povedal, da je zanj nesprejemljivo, da bi zbirka »kogarkoli užalila«. Torej je sklep, da društvo zbirke ne izda, vsaj delno oprl na interes širše javnosti. In širša javnost ni zainteresirana le za merila, po katerih Društvo slovenskih pisateljev ocenjuje literaturo. In ne le za to, da (nekaterim) ljudem ni nelagodno ob nemarnih omembah boga.

Poglejmo torej, kako se v zadevi »Bog si ga drka na nas« odražajo navedeni štirje vidiki pritožb nad izražanjem, ki izziva nelagodje. Naša naloga je nekoliko preprostejša, ker se pobudnik, urednika in avtorji zbirke niso odzvali s svojo obtožbo o užaljenosti. Preveriti moramo torej le značaj ene pritožbe in odločitev naslovljene instance.

Iskrenost

Da nasprotnike izida tako naslovljene zbirke pri DSP skrbijo čustva verujočih, ni dvoma. Dušan Merc je to izrecno potrdil z zavrnitvijo izdaje zbirke, ki bi kogarkoli užalila. Protestno pismo sicer zanika, da bi njegove podpisnike in avtorje neposredno skrbeli njihovi osebni užaljenost in prizadetost, toda v istem odstavku se izrecno pritožijo nad napadi na verska čustva in javnimi skrunitvami verskih simbolov. Njihova zaskrbljenost najbrž ni zgolj akademska. Napadi na verska čustva ne bi bili problematični, če bi bili praviloma neuspešni. Škoda, ki jo delajo omenjeni napadi in skrunitve, ima najbrž nekaj opraviti s tem, da je na koncu nekdo čustveno prizadet.

Avtorja in podpisniki pisma te napade verjetno opazijo bolj kot ostala javnost, zato morda ne smemo dvomiti v njihovo trditev, da je vse več »dejanj, tudi agresivnih, uperjenih proti verujočim,« zlasti proti katoličanom. Čeprav trditev v pismu ni podkrepljena s konkretnimi primeri. A nepodkrepljeni trditvi kmalu sledi ugotovitev, da Divjakova razlaga, da naslov ni mišljen žaljivo, »preprosto ni dovolj«. Razlaga, zakaj ne, da »ne terja pretirane domišljije in intelektualnega napora«. Pismo torej pričakuje dosti več vere v lastno iskrenost, kot je izkazuje nasprotni strani.

Čustvena jakost

Toda dobro, recimo, da Divjakova razlaga ne zadostuje, ker je naslov zbirke za vernike boleč tudi, če avtorji tega nočejo. In recimo, da je moral Merc pri svoji odločitvi to upoštevati. A kaj, če je odločitev v neverni javnosti še ojačila bojazen pred tem, kako verniki ogrožajo civilizacijske pridobitve? DSP je odpovedalo izdajo pesniške zbirke, da slovenskim vernikom v naslovu ne bi bilo treba brati nemarne omembe boga. Ne dolgo po tem, ko je z oblasti odšla vlada, katere izpričano verni predstavniki so nenehno užaljenost združevali z nenehno javno brezobzirnostjo – včasih do posameznih državljanov, včasih celo z uporabo svetopisemskih prispodob. Drugod užaljeni verniki fizično napadajo pisatelje. Če le morejo, prepovedujejo splav. Pošiljajo moralno policijo nad ženske, ki se nepravilno zakrivajo. Drug drugemu spet grozijo z genocidom. Zasedajo najvplivnejše in najnevarnejše položaje. George Bush ml. je v Vladimirju Putinu nekoč prepoznal dobro in sorodno dušo, ker je okrog vratu nosil razpelo.

In še tole: kdo kaže močnejšo čustveno vez s svojimi principi: podpisani avtor književnega dela ali anonimni pritožnik nad tujim delom?

Idejna spornost

Toda recimo, da je nemarno omenjanje boga lahko moralno spornejše od zanemarjanja drugih strahot. Recimo, da je posebno kočljivo, ker verujočega zadeva v osebno dostojanstvo, v sámo jedro osebne identitete. Če človek svoje doživljanje sveta tesno veže na odnos z božjim, ga pačenje verskih simbolov včasih prizadene bolj od aktualnih političnih dogodkov. Reči vpričo takšnega človeka, da si ga bog na koga drka, je morda res preveč brezobzirno.

Toda kaj, če govorec ali pisec, ki to zatrdi, izraža le nekaj, kar bolj odmerjeno in analitično že stoletja, če ne tisočletja, premlevajo filozofi in teologi? Če prav razumem pesem Nele Poberžnik, zadevna vrstica povzema slutnjo lirskega subjekta, da se sila, ki nam uravnava življenje, nad našim trpljenjem naslaja. So podpisnice in podpisniki protestnega pisma res tako presunjeni nad robato izpeljavo »problema zla« (bog ne preprečuje zla, torej ali ni vsemogočen ali ni dober), da bi jih objava vrstice v naslovu zbirke duševno odtujila od DSP?

Recimo, da so. Kaj storiti s tako občutljivim občinstvom, je stvar javne kulture. V uvodnem primeru je vodja študentskih dejavnosti ravnal v skladu z javno kulturo, ki od svojih pripadnikov zahteva neko mero trpežnosti. Takšno kulturo sestavljajo norme, ki v javnem občevanju sicer terjajo obzirnost in spoštovanje. Vendar upoštevajo tudi, da se v pluralizmu nazorov in življenjskih slogov nihče ne more izogniti občasni užaljenosti. In da torej obstaja visok prag, pod katerim je morebitna užaljenost užaljenčev zasebni problem. Dušan Merc je hotel preprečiti vsakršno užaljenost. To načelo se sicer izogne problemom iskrenosti pritožnika ter čustvene jakosti in idejne spornosti virov nelagodja. Toda dosledno se ga ne da upoštevati, saj bi DSP sicer lahko izdajalo le telefonske imenike in nezahtevne tehnične priročnike.

Družbena moč

Tako je Društvo slovenskih pisateljev na podlagi nedosegljivega standarda varstva pred žalitvijo ter slabo argumentiranega pisma zavrnilo izdajo pesniške zbirke pod izvirnim naslovom. Na dejstvo, da je zbirka vendarle izšla, se akterji, ki so preprečili njen izid pri DSP, ne morejo sklicevati, saj njenega izida niso omogočili. Ponujata se še dva pomisleka, prvi estetski, drugi sociološki. Prvič, da uveljavljeni literati pri pisateljskem cehu uspešno rovarijo proti izidu zbirke mlajših kolegov, je daleč manj okusno od predlaganega naslova. Zlasti ker to počnejo v izmuzljivem slogu, ki ničesar ne zahteva, le pripominja, ter si – mnogi brez javnega podpisa – za konec operejo roke nad posledicami lastne pritožbe. Drugič, zadeva »Bog si ga drka na nas« je simptomatična za družbo, ki redno ščiti čustva močnejših pred govorom šibkejših.

***

Dušan Rebolj, doktorski raziskovalec politične teorije, filmski kritik in prevajalec.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.