Sodelovanje po poplavah nas lahko marsičesa nauči

Naši predniki so svet okoli nas natančno opazovali in popisali. Veliko stvari so tudi predvideli. Smo se iz tega česa naučili? In ali smo naučeno tudi uporabili? Med nami so strokovnjaki, ki znajo. Še več: tudi dogajanje v prihodnosti lahko napovedo. Toda, da bo ta zares svetlejša in boljša, se moramo združiti prav vsi.

Brez vode ni življenja. Kdor je bil v pravi puščavi, se na lastne oči lahko prepriča, kolikšna je njena moč. Skromne arteške izvire takoj zavzamejo nezahtevne bodičaste rastline, ki k sebi privabijo živali. Še izraziteje je to v oazah. Voda ima torej moč – moč, da življenje da in ga vzame, saj kljub svoji mehkosti obrusi še najtrši kamen in zalije pustinjo, da zraste najlepši cvet.

Letošnje poletje je bilo zanimivo, deževno. Če je skoraj vsako noč konec julija padal dež, se je na začetku avgusta odprlo nebo. Poplave so močno prizadele Slovenijo in avstrijsko Koroško ter marsikomu, ki že tako ali tako nima najlažjega kruha, s seboj vzele vse, kar je imel. A pred tem so bile poplave v Italiji, potem v Hongkongu, Hondurasu, nato celo v Libiji. Ne glede na to, da je bilo letošnje deževje nadpovprečno – verjetno celo tako nadpovprečno, da bi statistiki tak dogodek izvzeli iz obravnave kot singularni primer –, se vseeno lahko vprašamo, ali smo naredili vse, da bi njegov vpliv čim bolj ublažili.

O namočenosti slovenske zemlje je pisal že Valvasor

Slovenija ni bila nikdar preveč suha dežela, saj je že slavni polihistor Janez Vajkard Valvasor v tretji knjigi svojega življenjskega dela Slava Vojvodine Kranjske zapisal: »Po dežju Kranjske ne žeja, ker jo ta pogosto in obilno namaka, tudi kadar se ga najmanj nadeja«. Pozneje je pisal tudi o toči in nevihtah, a to je že druga zgodba. Tudi stari zapisi iz Črne na Koroškem omenjajo podobno povodenj pred 150 leti, ki ji je potem sledil še sneg. Ali smo torej pozabili na vse, kar so naši predniki z opazovanjem sveta okrog sebe zaznali in si zapomnili?

Poplave so imele dvojni pridih. Po eni strani je bilo samo šest smrtnih žrtev, resda prav šest preveč, a vendarle. Če primerjamo razmere s podobnimi ujmami po svetu, mogoče z lansko nemško, v kateri je umrlo nekaj sto ljudi, lahko sklepamo, da je sistem obveščanja civilne zaščite in prostovoljnih gasilskih društev izjemen ter da deluje kot naoljen stroj. Po drugi strani je mogoče odpovedalo urejanje vodotokov, izdajanje gradbenih dovoljenj in urejanje plazovnih območij. Vendar je zdaj takšne in drugačne razmere mogoče napovedati, simulirati in tako dobiti različne scenarije za različne razmere.

Učinkovitejše kot kristalna krogla

Simulacije ali napovedi, kako se bodo odzvali fizikalni modeli, so domena inženirjev. Pustimo ob strani, ali smo imeli dovolj usmerjenosti v take razmere ali ne: inženirsko znanje bi ne samo bilo sposobno predvideti močno narasle vode, še več – take razmere bi lahko predvidelo pri gradnji cest in mostov, postavitvi hiš, zavarovanju kritičnih mest pred plazovi …

V družbi zato potrebujemo inženirje in druge poklice s področja STEM (znanosti, tehnologije, inženirstva in matematike), saj je njihovo osnovno poslanstvo napovedovanje prihodnosti: kako se bo obnesel most, ko bo čezenj peljal preveč naložen tovornjak; koliko bodo prenesla kolesa tega tovornjaka pod to obremenitvijo; kako bo delovala elektronika, ki bo skrbela za zavore, in kakšen bo algoritem, ki bo preprečil, da bi bil tovornjak preobremenjen.

Inženirstvo je tisto, ki vodi človeštvo v nove in nove industrijske revolucije. Od skromnih začetkov prvih parnih strojev – ki so inženirjem dali ime (iz angleške besede engine je namreč izpeljana beseda za načrtovalca stroja, to je engineer) in jih uveljavili kot strokovnjake, ki stroje načrtujejo, jih izdelujejo in vzdržujejo – do motorjev z notranjim izgorevanjem ter elektrike, jedrske energije in sedaj umetne inteligence. Vsak tak preskok je vzbudil v družbi nemir, ščemenje in strah pred izgubo delovnih mest. A vendar je prav vsak preskok vodil k boljšemu in lagodnejšemu življenju človeštva ter rodil še več – do takrat neznanih – novih poklicev.

Ozonsko luknjo nam je že uspelo zakrpati

Od začetkov industrijske revolucije do zdaj inženirji v bistvu iščemo nove vire energije. Od lesa do premoga in posledično pare; od pare do nafte, plina iz nafte in plina na jedrsko energijo; od jedrske energije pa … kam? Spet do naših začetkov, vetra in sonca?

Tokrat potrebujemo inženirji pomoč: potrebujemo širši družbeni konsenz, ki nas bo pripeljal do bolj vzdržnega življenja oziroma do meje, ob kateri bomo Zemlji odtegnili manj virov, kot jih lahko sama obnovi. Veter in sonce namreč omejujeta našo slast po energiji, saj sta časovno in geografsko omejena. Naš naslednji korak tako ni polaganje upov v čudežni razvoj tehnologij zlivanja jeder in s tem v poseg po – za nam nepredstavljivimi – količinami energije, temveč v njeni racionalnejši uporabi. Človeštvo potrebuje nov zagon: potrebuje širši družbeni konsenz, podobnega tistemu, ki je omogočil, da se je z omejevanjem izpusta škodljivih plinov, ki smo jih imeli v vsakem hladilniku, pršilniku, avtomobilski klimi in še kje, zacelila ozonska luknja.

Prihodnost je v povezovanju

Moč vode sama po sebi ni nekaj »slabega«. V številnih pogledih jo lahko uporabimo v našo korist. Če jo znamo z inženirskim znanjem ukrotiti, nam lahko, na primer, skozi procese v hidroelektrarnah zagotavlja elektriko. Ta elektrika pa nato poganja veliko naprav, vključno z računalniki, na katerih delujejo programi, ki računajo in analizirajo rezultate umetne inteligence.

Prav ta, v obdobju katere živimo, pomeni nov mejnik predvsem v razvoju človeške družbe. Sedanji tehnološki razvoj namreč v negotovost postavlja nekatera naša osnovna moralna pravila. Zato potrebujemo inženirje, ki bodo te tehnologije sposobni ne samo obvladovati, ampak jih uporabljati in razvijati. Veliki slovenski inženir, dr. Anton Kuhelj, v knjižici Leto 2000 resda ni napovedal širitve spleta, čeprav je z osuplo natančnostjo opisal razvoj številnih tehničnih in družboslovnih področij. Mogoče prav zato, ker je z izjemno natančnostjo uporabljal metode sedanje umetne inteligence: regresijsko napovedovanje, prepoznavanje vzorcev in povezovanje vzorčno-posledičnih stanj. Umetna inteligenca nam bo torej pomagala pri našem življenju, napovedovala bo prihodnost na podlagi preteklosti, toda mali korak za človeka in velik korak za človeštvo bomo morali narediti mi sami.

V slovenski zgodovini je veliko izjemnih posameznikov, ki so bili največkrat sami sposobni preseči sebe, druge in človeštvo. Vendarle je prihodnost v povezovanju, ustvarjanju nove vrednosti prek sodelovanja in plemenitenja idej drug drugega. Bomo kot družba zmogli tak napor?

***

Dr. Miha Bobič, predsednik projekta Inženirke in inženirji bomo!

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.