Red na vrhovnem sodišču in srd uravnilovke

Verjetno nihče ni pričakoval, da bo posnetek na videz minornega incidenta ob vhodu v vrhovno sodišče postal dogodek, ki bo tako poenotil slovensko javnost. Na plan je spravil zahtevo po brezkompromisnem spoštovanju pravil, kar je temelj pravne države. Razen nekaj osamljenih glasov so se mediji in javne osebnosti postavili izrazito na stran reda na sodišču. V naslednjih vrsticah bi rad pokazal, da je s to načelnostjo nekaj narobe. Na površje ni prišla hvalevredna zahteva po pravni državi, ampak prej nekakšen srd uravnilovke.

Na začetku naj povem, da g. Jana Zobca osebno poznam. Cenim ga kot intelektualca in kot človeka. Na tem mestu moram zato v celoti izpustiti presojanje, kdo je ravnal narobe, on ali pravosodni policist. Če rečem, da se mi zdi nesprejemljivo, da se kogarkoli v njegovi službi vlači za rokav – naj bo sodnik ali hišnik – je to v tem primeru lahko le moje subjektivno mnenje. Enako velja za pripombo, da si ne predstavljam, da bi minister, polkovnik, parlamentarec in tako dalje vsak dan stal v vrsti med obiskovalci za varnostni pregled, da bi lahko prišel v službo. Zato izpostavljam nekaj drugega: erupcijo patološke načelnosti, ki ni nikakršna načelnost.
 

Visoke zahteve do sodstva?

Skoraj vse kritike ravnanja g. Zobca izhajajo iz njegove funkcije. Od sodnika se – upravičeno – pričakuje glede spoštovanja pravil več kot od koga drugega. Brali smo, kako bo sodil nekdo, ki ne zna uporabljati pravil svoje hiše. Kako bo branil pravo tisti, ki ga sam želi negirati. Kako bo presojal dejstva v sporu nekdo, ki ne zna opisati dogodka na hodniku. Ker se v presojo teh očitkov, kot rečeno, ne morem spuščati, moram kot mogoče dopuščati tudi, da je sodnik kršil pravila hišnega reda in da je bil odziv sodnega policista ustrezen. Vseeno pa prevladujoča obsodba ravnanja g. Zobca izdaja neko pomanjkljivost. Četudi se bo izkazalo, da je vsebinsko upravičena. Nelagodje ne vzbuja tisto, čemur smo bili priča, ampak tisto, kar manjka.

Tako posamezne sodnike kot sodstvo v celoti so v preteklosti že bremenili zelo resni očitki. Denimo izginotje oporok, ki so jih ljudje zaupali sodišču. Bili so primeri, ko je iz omare padlo več sto primerov, ki jih sodnik leta ni reševal. Zgodilo se je, da je sodnik »pozabil« napisati sodbo v roku, da je rešil nekoga pred kaznijo. Vsiljuje se vprašanje, zakaj ti primeri ali vsaj kateri od njih, ni spodbudil podobnega poenotenja javnosti in ustvaril energične obsodbe?

Zdi se, da visoke zahteve javnosti do sodnikov pri nas vendarle ne zadevajo njihovega dela, pač pa nekaj drugega. Njihovo vedenje v vsakdanjem življenju, kakršnokoli sled razlikovanja od slehernika. Če to drži, gre za nenavadno načelnost: naj sodnik opravlja svoje delo kakorkoli že, dokler stoji v vrsti.
 

Politika enakih zadnjič

Tudi sicer vlada v Sloveniji nerazumljiva toleranca do kršitev pravil ob opravljanju poklicnega dela. Na lestvicah korupcije smo vedno na neslavnem dnu EU. To ni naključje. Smo dediči določene faze v razvoju metafizike, ki zmore koncept enakosti razumeti samo na okrnjen način. Zato nas je izjemno nagovorila enakost, ki jo prinese ideja komunizma. Glede tega je ilustrativno delo Slavoja Žižka Parallx View, kjer vztraja, da je treba dosledno ločevati med nacizmom in boljševizmom – čeprav sta oba zagrešila nepredstavljive zločine. Vzrok naj bi bil ravno v odnosu do enakosti. Medtem ko nacizem žrtve holokavsta zapiše smrti zgolj na podlagi njihovega rojstva, to je biologije, boljševizem svojih žrtev nikoli ni izločil iz človeškosti: v gulagih je bila na voljo najnovejša revolucionarna literatura, zaporniki so Stalinu napisali čestitko za rojstni dan in podobno.

Ta razlika seveda obstaja. Sporen pa je Žižkov sklep, kako to dokazuje, da boljševizem nikoli ni ne pretrgal popkovine z razsvetljenstvom, s spoštovanjem enakosti. Če sprejmemo ta sklep, potem razsvetljenske egalitarnosti ne razumemo kot zagotavljanja enakega spoštovanja dostojanstva, temveč zadostuje že zagotavljanje enakega teptanja dostojanstva ljudi. V tem, da ni nikogar, ki bi bil varen pred gulagom zgolj na podlagi svojega izvora ali statusa. Da ni nikogar, čigar zadnjica bi bila v primeru neposlušnosti varna pred neizprosno šibo discipline. Ali vzgojnim prijemom pravosodnega policista.

To je negativen pojem egalitarnosti, ki, če ostane samo pri njem, postane destruktiven. Iz njega se težko kaj razvije, saj zna le »zabiti žebelj, ki štrli« (japonski pregovor). In prav iz tega se hrani poenotenje javnosti glede obsodbe sodnika, ki bi mu sicer bila pripravljena oprostiti še tako slabo delo v službi.
 

»Kdo to tam poje«

Pokazati želim, da je z obsodbo sodnika Zobca – naj bo vsebinsko utemeljena ali ne – nekaj narobe. Gre za izbruh doslednosti, ki se kot osamljen otoček v morju tolerance do nepravilnosti povsod dviga k nebu načelnosti. Talent za trenutke nesmiselne doslednosti ima Balkan. Toda Balkan se, v nasprotju z nami, tega zaveda. In se zna temu tudi smejati.

Verjetno vsi poznamo sijajen film Kdo neki tam poje Slobodana Šijana. Središče dogajanja je razmajan avtobus, ki na predvečer druge svetovne vojne iz srbskega podeželskega zakotja pelje v Beograd. Iz njega se vali črn dim in nasploh je avtobus utelešenje vsega, kar je lahko narobe: voznik ga zaradi stave vozi z zavezanimi očmi, na njem nelegalno prodajajo pijačo in jedačo, v prostoru za potnike so natrpane tudi svinje, na njem množica pretepe Roma in tako dalje. A ko želi neki potnik na osamljeni vaški poti, sredi dobesedno ničesar, vstopiti vanj, ga sprevodnik, ki ga igra Pavle Vuisić, ogorčeno zavrne: »Ali ne vidiš, da to ni postaja, teci na postajo!«

Ni lepšega opisa sporadičnih erupcij načelnosti, tako značilnih za Slovenijo. Ne bi bilo slabo, če bi si ta film še enkrat ogledali.

dr. Rok Svetlič, Inštitut za filozofske študije, ZRS Koper