Razpršitev pravice do zablode

Politični projekt, ki je vreden napora, prepoznamo po tem, da ga je mogoče zagovarjati iz različnih stališč. Vsi največji dosežki zahodne politične tradicije so plod takšne konvergence: država (tudi, kar danes pozabljajo progresivni uvozniki kulturnih bojev, nacionalna država, in, kar radi pozabljajo zapozneli uvozniki libertarnih gradov v oblakih, socialna država), demokracija, svoboda tiska, državljanske svoboščine, človekove pravice. Navsezadnje je bila tudi osamosvojitev Slovenije plod takšne konvergence interesov ter argumentov, in ko danes spremljamo razprave o neodvisnosti na Škotskem ali v Kataloniji, vidimo, da argumenti zanjo prihajajo iz najrazličnejših ideoloških občutljivosti; in nič manj ne velja za argumente za ohranitev unije.



V nasprotju z mnenjem ideoloških čistunov, ki domnevajo, da je neka ureditev lahko uspešna le, če sledi koherentnemu načrtu, so najmočnejše in najtrajnejše tiste institucije, v katerih čim več ljudi vidi sredstvo za uresničevanje svojih legitimnih interesov. Ohranitev, okrepitev in izboljšava takšnih institucij se tako kaže kot stvar skupnega dobrega.

V preteklem desetletju je bila regionalizacija – in lokalna samouprava ter decentralizacija nasploh – pri nas na splošno »desna tema«. To v širšem evropskem kontekstu ni nič neobičajnega – lahko rečemo celo, da se je moderni koncept desnice rodil kot obramba lokalnih interesov proti centralističnim težnjam absolutistične države in njenih liberalnih naslednic –, ni pa nekaj nujnega. Navsezadnje tudi na levici obstaja bogata tradicija valorizacije avtonomij, razpršitve oblasti in državljanske participacije, ki je seveda mogoča le, če so centri odločanja blizu lokalnim skupnostim. Tudi v Sloveniji so v devetdesetih letih najbolj artikulirani programi regionalizacije prihajali iz krogov, blizu Združene liste – teksti Cirila Ribičiča ostajajo med najbolj razdelanimi posegi na to temo pri nas.

A, kot rečeno, v prejšnjem desetletju je decentralizacija postala domena desnice. Edini stranki, ki sta jo redno izpostavljali v programih, sta bili SDS in SLS. Prva Janševa vlada je bila do zdaj edina, ki je uvedbo pokrajin premaknila iz mrtve točke – pa čeprav, kot vemo, le do tistega odpada drznih reform, v katerem so končali tako rekoč vsi njeni projekti.

Odtlej smo v paradoksni situaciji. Politično gledano, obstaja konsenz o uvedbi pokrajin. Zanjo so deklarativno najbolj zavzete stranke desnice, hkrati pa postaja vse bolj jasno, da populistični obrat SDS na eni strani in kadrovska omejenost Nove Slovenije na drugi preprečujeta, da bi iz njunih krogov prišel kakšen koherenten predlog o konkretnih institucionalnih ureditvah. Zdi se celo, da SDS ustreza ohranjati stanje, ko lahko rastoče trenje med »provinco in Ljubljano« ali med »mesti in podeželjem« izkorišča za demagogijo. Posledica antiintelektualnega obrata na desnici je, da za projekt, ki je verjetno najbolj priljubljen pri konservativnih volivcih in za katerega so se nekoč najbolj zavzemale prav stranke desnice, sploh ne slišimo konservativnih argumentov.

Strokovne skupine, ki pripravljajo predloge regionalizacije, in eksperti, ki se glede tega oglašajo v javnosti, izhajajo skoraj brez izjeme iz progresivnih izhodišč. To je, kot rečeno, dobrodošlo – še zlasti ker pripomore k rahljanju nagonskega odpora, ki ga tako levosredinske elite kot dobršen del njihovih volivcev čuti do teh predlogov (klišeji, češ, da »je vsa Slovenija velika za eno regijo« ali »da imamo preveč občin«, imajo domovinsko pravico praviloma levo od sredine). A rezultat je zelo enostranski pogled na problem – in izkrivljena predstava o tem, kaj naj bi bil smoter regionalizacije.

Ta neuravnovešenost (ja, to bo kar prava beseda) je najbolj prišla do izraza ob zadnjem predlogu strokovne komisije, ki je absurdno veliko pozornosti posvetila »usklajevanju« imen pokrajin. Zelo očitno so izhajali iz predstave, po kateri je edini smoter regionalizacije čim bolj skladen razvoj različnih delov države. To je seveda pomemben cilj, posebno ker smo v zadnjih letih videli uničujoče posledice razvojnih razkorakov med mesti in podeželjem (ne Trumpa ne brexita ne vzpona poljske iliberalne desnice ni mogoče razumeti brez tega dejavnika); a še zdaleč ne edini niti, kar se mene tiče, najpomembnejši.



Resnična decentralizacija pomeni predvsem, da regijam prepustimo odgovornost za vprašanja, za katera ne potrebujemo enotne nacionalne politike. Imena pokrajin so prototipski primer takšnega vprašanja – zato je toliko bolj simptomatično, da se progresivni eksperti niti glede tega nočejo odreči nadzoru z vrha. Prav to pa je definicija decentralizacije: namerno, urejeno odrekanje nadzora.

Decentralizacija pomeni dati lokalnim skupnostim v roke orodja odločanja, s katerimi lahko iščejo rešitve za lastne probleme. Pokrajine lahko tako postanejo laboratorij različnih političnih kultur in praks. Podobno v resnici že velja za občine. Čeprav se tega ne zavedamo, je občinska politika že zdaj najpomembnejši vir političnih inovacij in prenove v Sloveniji; skoraj edina in zato toliko dragocenejša avtonomna sfera, kjer se kalijo novi politiki, testirajo nove prakse, rojevajo tako negativni kot pozitivni pojavi, ki nato vstopajo na nacionalno raven.

Regionalizacija pomeni, da to tekmovanje lokalnih modelov opremimo z močnejšimi vzvodi oblasti. To pa je mogoče le, če jim damo v roke možnost, da, po domače rečeno, »zajebejo« – seveda z varovalkami, da se posledice njihovih zmot ne razširijo po sistemu, temveč ostanejo omejene na lokalno raven. Ko stvar enkrat pogledamo s tega stališča, ugotovimo, da se konservativni argument za decentralizacijo v javnosti ne sliši, ker trenutno nobena politična sila ni pripravljena sprejeti njegovih implikacij. A če se ozremo na zadnje desetletje, ni težko videti vse slabosti sistema, kjer je pravica do zablode omejena na majhen trikotnik okoli nekdanjega emonskega foruma.

***
Luka Lisjak Gabrijelčič, zgodovinar, urednik Razpotij, raziskovalec na CEU, Budimpešta.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.