Navaden blef za ljudi

Če želimo stvari v zdravstvu premakniti iz mrtve točke in ustvariti sprejemljive pogoje za paciente, bo nujno soglasje politike in stroke. Zakaj? Povsod, tudi v bogatih državah Evrope, se spopadajo s čakalnimi vrstami (ne tako dolgimi kot pri nas) ter vzdržnostjo financiranja. Za dogovore so si politiki vzeli čas in se trdo, a z argumenti, pogovarjali z izvajalci in zavarovalnicami. Pri nas je treba v zdravstvu nujno urediti mrežo, financiranje, upravljanje zdravstva, določiti odgovornosti in pooblastila. To na posameznih od teh področij ne ustreza ne politiki ne stroki. Če temu dodamo še ideološke ovire, smo pred nerešljivim problemom. Skladno s tem naj poudarim, da za zdravstvo ne pride v poštev izključevanje katerekoli politične stranke, ki so že ali pa bodo morda prišle v parlament, kot je to slišati iz ust nekaterih politikov. Ti se očitno ne zavedajo, da potrebujemo dobro javno zdravstvo, a na posameznih specialnih delih, še posebno v enodnevnih bolnišnicah, z javnim denarjem financirano zasebno zdravstvo. V »bitkah«, med politiki z veliko politikantstva, demagogije, izgubljajo le bolniki. Politiki s tem delajo le zase, ne za ljudi. Samo dialog na podlagi dejstev, tako med stroko in politiko ter med vsemi strankami, bo obrodil sadove. V nasprotnem primeru bomo še naprej, tako kot do zdaj drveli navzdol.

Ali smo za dialog sposobni? Sedanja moja ocena je, da ne. Samo poglejte »nove« in nekatere stare obraze med politiki. Pri nas gremo v boj in izključevanje. V boj za ideje, kaj je treba narediti, kaj bomo naredili in kaj vse bomo obljubili ljudem pred volitvami, da jim ne bo treba čakati v nepreglednih vrstah ali plačevati iz svojega žepa za storitve pri zasebnikih. Ali pa bomo v neskončnost čakali na preglede in ves ta čas na bolniškem dopustu. Ta boj ni imel, nima in ne bo imel zmagovalca. Zmagovalci, žal žalostni, bodo strokovnjaki iz nege in medicine, ki bodo ob neurejenih razmerah še naprej zapuščali našo »šentflorjansko dolino«! Naj vas opozorim, da je pri tem, v gospodarsko uspešnih državah, vse manj interesa za delo na številnih težkih, odgovornih delih v medicini. Zahodno evropske države, tudi ZDA, se polnijo z zdravniki iz manj razvitih držav.

Rešitev za realizacijo obljub do zdaj nismo našli.

Ali vemo za prave vzroke čakalne dobe? Ali verjamemo delu politikov, ki nam vsiljujejo tezo, da so čakalne vrste nastale zaradi zasebništva, zaradi tako imenovanih »dvoživk« med zdravniki, ki poleg dela v javnih zavodih, delajo še pri zasebnikih? Verjetno razumemo, da ne pridemo do družinskega zdravnika, če ga ni. Težje je razumeti, zakaj družinskih zdravnikov ni. Pri nastajanju čakalnih dob za operativne posege, specialistične preiskave, fizioterapijo, ortodontske storitve, povprečni Slovenki in Slovencu stvari niso jasne. Politiki na državni in enako tudi na lokalni ravni ravnajo neodgovorno, ker ljudem ne predstavijo pravih razlogov, zakaj imamo čakalne dobe.

Nič novega ne bom povedal, če zapišem, da se celo v razvitih državah spopadajo z vse večjimi finančnimi potrebami za zdravstvo, ki tudi njim povzroča sive lase. Staranje, razvoj medicine, draga medicinska tehnična oprema in tudi zahtevnost pacientov ima posledice, ki jih tudi gospodarsko uspešne države težko rešujejo. Povsod, ponavljam in ne opravičujem, tudi v najbogatejših državah, z urejenim javnim zdravstvom, kot je to uveljavljeno v Evropi, se pojavljajo čakalne dobe in zdravstvena politika se z njimi bojuje na različne načine. Od racionalizacije, učinkovitega odgovornega upravljanja do sprememb v financiranju, kajti skupni imenovalec je pomanjkanje javnih sredstev. Tudi pri nas. Mi imamo pri tem še drugo zagato. To je, da se politiki nočejo spopasti s potrebo po spremembi financiranja izvajalcev in njihovega stimuliranja za učinkovito delo ter ostajamo pri planskem financiranju kapacitet. Nočemo sprememb v zavarovalništvu. Še vedno zagovarjamo eno samo, monopolno zavarovalnico za javna sredstva. Še vedno vztrajamo pri arbitražnih dogovorih med ZZZS, izvajalci in vlado. V teh »dogovorih«, ki naj bi rešili zahteve izvajalcev za dodatne, nujne zdravstvene storitve, praviloma odloči vlada. Kako? Tako, da večino predlogov zavrne, ker ni na voljo finančnih sredstev. To niso pogajanja, dogovori, to je navaden blef za ljudi. Vzrok za to je dejstvo, da je v blagajni ZZZS le omejena količina denarja, zbrana s prispevki delojemalcev in delodajalcev. Če se zmanjša število zaposlenih, je tega denarja manj. Poleg tega se ZZZS ne sme zadolževati, niti nima možnosti, tako kot Zpiz za pokojnine, da dobi denar iz proračuna.

Torej, spoštovani bralci! Politiki bi morali pred vas predstaviti jasne rešitve v dveh smereh.

Prvič, ali je mogoče, koliko, kje in kako preprečiti izgube v zdravstvu, ki nastajajo zaradi slabe organizacije, razdrobljenosti storitev, ki marsikje, zaradi malega števila, ne izpolnjujejo osnovnih pogojev za kakovost in vašo varnost, zaradi premalo pooblastil in odgovornosti vodstev, enako svetov zavodov, korupcije, neustreznega financiranja in še kaj bi se našlo! Ali bi bilo z ureditvijo teh vprašanj mogoče celo kaj prihranili, v primerjavi s sedanjim stanjem?

Drugič, kje in kako bomo pridobili dodatna sredstva za zdravstveno dejavnost?

Na teh dveh področjih politiki ostajajo le na polovici poti že dvajset let. Ves ta čas v programih, resolucijah in koalicijskih pogodbah ugotavljajo, kaj so slabosti, pripravljajo akcijske programe in tako dalje, a žal vse ostane le pri tem? Zakaj? Glede na moje dolgoletne izkušnje z delom v zdravstvu, lahko z vso odgovornostjo zapišem, da sprememb ne more biti zaradi interesov, velikokrat povsem ideoloških, pa tudi finančnih, najprej, državne politike. Tudi odgovornost lokalne politike, ki je, pozor, koruptivna, ko zagovarja »svojo« bolnišnico v sedanji, čeprav nevarni in neučinkoviti obliki ter ne dopušča sprememb, ni nič manjša! S tem se vmešava ali celo določa, kaj je treba narediti na sekundarni ravni, kar vsekakor ni njena naloga. Lokalna politika je odgovorna le za infrastrukturo primarnega zdravstva. Pomembno je vedeti, da se celo storitve na primarnem delu javnega zdravstva v celoti financirajo iz javnih sredstev ZZZS. Res pa je, da se tem nedopustnim, in po mnenju angleških strokovnjakov, koruptivnim aktivnostim (ker »zagovarjajo svoj teren«), in si s tem pridobivajo glasove, v našem primeru ni mogoče izogniti, ker ni nikakršne strategije razvoja zdravstva in o tem odločajo interesi posameznikov – strokovnjakov in skupin, s pomočjo lokalnih sponzorjev.

Naj zaključim: najprej je nujna ureditev zdravstvene mreže, skladno s sodobnimi zahtevami po varnosti in kakovosti, ki nam jo daje le zadostno število posegov ob natančnem nadzoru, česar marsikje pri nas nimamo. Pri tem je nujno iskati nove, dodatne vire financiranja, velikokrat nepriljubljene, za potrebe zdravstva. Mimogrede, sprejeti zakon o dolgotrajni negi in oskrbi zahteva dodatno obvezno, solidarno dodatno zavarovanje, ki ga bo zakonodajalec reguliral in pozneje nadzoroval. Od kod pa mislimo, da bomo dobili nujna dodatna sredstva? Z govorjenjem, česa vse v zakonu ni, z nasprotovanjem zakonu?

Spoštovani, potrebujemo streznitev! Najmanj, kar lahko prispevam za ljudi, je, da jih pozovem, da se začnejo aktivno zanimati za podatke o varnosti in kakovosti naših zdravstvenih institucij.

***

Prim. Janez Remškar, dr. med

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališče uredništva.