Račji test v politiki

Francoski izraz gauche caviar (kaviar levičar) označuje osebo ali ljudi, ki trdijo, da so socialisti, vendar uživajo razkošen življenjski slog, ki ni v skladu s takšnimi prepričanji, kar pomeni hinavščino ali pomanjkanje predanosti.

V Franciji se je izraz kaviar levičar še zlasti uporabljal za predstavnike pariškega višjega srednjega razreda, ki so se med večernimi druženji v restaurants chic (nobel restavracijah) nalivali s šampanjcem, degustirali kaviar in zavzeto filozofirali o malopridnih kapitalistih, ki čedalje bolj izkoriščajo proletariat. Po zabavnem druženju in kulinaričnem uživanju pa so se malo naliti odpravili na počitek v svoja velika meščanska stanovanja, da ne bi naslednje dopoldne zamudili partije tenisa.

Imamo tudi v Sloveniji kaviar levičarje? Seveda jih imamo in ni jih malo. Najdete jih povsod – na funkcionarskih položajih, v upravah podjetij, na univerzah, v pravosodju, v medijih in še zlasti v levosredinskih političnih strankah.

Ni treba biti ravno Sherlock, da se jih prepozna.

Podobno kot to velja za pariške buržoazne »filozofe«, so retorično zelo spretni, ko je govor o delavskih pravicah, socialnih vrednotah, enakopravnosti, solidarnosti, pravicah migrantov in drugih ranljivih družbenih skupin, obenem pa njihov življenjski slog izpričuje, da se jim za te vrednote bolj ali manj fučka, deprivilegiranih ljudi pa niti ne razumejo niti ne čutijo.

Boštjan J. Turk FOTO: osebni arhiv

Njihov način življenja to potrjuje: za nobeno ceno se niso pripravljeni odpovedati nadpovprečno visokim zaslužkom, svojih položajev se držijo kot klop, za kakšno solidarnost s tistimi, ki niso imeli take sreče kot oni, ki so se lahko izobraževali, kandidirali za dobičkonosne službe in se mrežili z vplivnimi ljudmi, pa ne čutijo potrebe.

Obenem se zelo radi razkazujejo, recimo z vozili višjega cenovnega razreda in garderobo prestižnih blagovnih znamk, in se, če se le da, z veseljem udeležujejo potratnih službenih potovanj, ki jim jih pogosto plačujemo davkoplačevalci.      

Človekovo hrepenenje po (solidnem) materialnem standardu je sicer povsem naravno. Kapitalizem omogoča tudi to, da pridni, sposobni in iznajdljivi krepko obogatijo. Za nekatere je bogastvo glavni življenjski cilj. S tem ni nič narobe.

Problem nastane, če nekdo vstopi v javni politični prostor in se zaveže, da se bo boril za vrednote, ki niso ravno povezane z denarjem, kapitalom, bogastvom in podobno, a ustvarja vtis, da ga zanimajo prav te stvari. To pa so seveda dvoličneži, bolj škodljivi, kot si marsikdo misli.

V filozofiji obstaja abduktivno sklepanje, katerega vrsta je tudi tako imenovani račji test, ki je med drugim zelo uporaben za ljudi, ki govorijo eno, delajo pa nekaj povsem drugega. Test je enostaven in gre takole: »Če vidim ptico, ki se oglaša kot raca, hodi kot raca in plava kot raca, potem verjetno gre za raco, čeprav se ne imenuje raca.«

Ni videti razloga, zakaj račjega testa ne bi mogli aplicirati tudi na politiko oziroma politike. Še toliko bolj, ker v njej mrgoli takih, ki trdijo, da se zavzemajo za določen cilj, pa v praksi delujejo za nekega povsem drugega.

Jasno kot beli dan je, da se v Sloveniji nihče nima za kaviar levičarja. A če le malo pogledamo naokrog, bomo kakšnega srečali tako rekoč v vsaki vasi. Članov ali simpatizerjev političnih strank, ki se uvrščajo na levi politični pol in ki strastno igrajo golf, se vozijo z mercedesom ali parkirajo svojo jahto na Hvaru ali na Karpatosu in potem okušajo kaviar, je veliko.

Toda ali je to problem, in če je, zakaj je problem? Poglejmo.

Je zakonito, če ima »levičar« razkošen življenjski slog? Je, seveda pod pogojem, da lahko dokaže finančne vire, ki mu ga omogočajo. Je to tudi pametno, politično oportuno? Nikakor ne. Ali s tem komu škodi? Najmanj stranki, katere član ali podpornik je.

Volivke in volivci levih politikov pač ne marajo gledati v spregi s kapitalom. To je dejstvo.

In prav te nevarnosti bi se morali zavedati voditelji teh strank ter krepko udariti po mizi, ko bi v svojih vrstah naleteli na neskladja med levičarskim govoričenjem in razkošnim življenjskim slogom. Takšni ekscesni pojavi se jim namreč lahko vrnejo kot bumerang.

To nenazadnje razkrivajo zadnje javnomnenjske raziskave, katerih skupni imenovalec je, da se je slovenskim (kaviar) levičarjem dobesedno zgodilo – ljudstvo.

In kot je v časniku Delo nedavno dejal profesor na FDV dr. Dejan Verčič, imamo dve leti po zadnjih državnozborskih volitvah v Sloveniji največjo stranko, ki se imenuje »Zgroženi smo«. Članov take »stranke«, ki seveda ni prava stranka, ampak odseva razpoloženje v javnosti, je namreč ogromnih 50 odstotkov, kar je, če me spomin ne vara, rekordno število v zgodovini samostojne države.

Skoraj polovica razočaranih nad politiko

Pri tem je treba opozoriti na še eno pomembno dejstvo: slovensko volilno telo se je v zadnjih 10 do 15 letih bistveno spremenilo. Zaradi napredka informacijske tehnologije in razvoja družbenih omrežij so namreč ljudje bistveno bolj informirani.

Poleg tega se debat na različnih forumih udeležuje čedalje več posameznikov, ki so solidno izobraženi in dokaj dobro razumejo, kako se svet vrti. To je tudi rezultat tega, da imamo čedalje bolj izobraženo populacijo. Vse več ljudi ima politike »pogruntane«, med njimi pa izstopajo prav kaviar levičarji.

Drugače povedano, celo pregovorno vsega hudega vajeni Slovenci so vendarle postali nekoliko zahtevnejši volivci in so (še posebej levemu) političnemu establišmentu dali vedeti, da so njegove metode dela in promocije preživete in da ne bodo več tolerirali dvoličnosti. V njem so enostavno prepoznali preveč blefa in neiskrenosti.

Rešitev? V (levo) politiko naj se vrnejo politični profesionalci, se pravi tisti, ki zares obvladajo to obrt. Ampak s pomembno, bistveno razliko: naj tudi sami živijo tako, kot pridigajo, da bi morali živeti drugi.

Raca, ki se oglaša, hodi in plava kot raca, pa govori, da je vrabec, namreč med dandanašnjimi volivkami in volivci nima več prihodnosti.

***

Boštjan J. Turk, magister pravnih znanosti, predavatelj na Fakulteti za management in pravo Ljubljana

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.