Pravi frajerji opravljajo visoke javne funkcije brezplačno

Slovenci slovimo kot narod okostenelih navad. Poleg tega neznansko radi kopiramo politične prakse in predvsem pravne predpise od drugih narodov. Še najraje od ljubih Nemcev, naših vzornikov, o katerih smo prepričani, da smo jim zelo podobni, pa jim seveda nismo.

Originalnost oziroma unikatnost je Slovencem tuja že od pamtiveka, verjetno je to tudi posledica podložniške zgodovine. Slovenec je bil v zgodovini pač bolj navajen ubogati kot ukazovati, prostora za avtonomno mišljenje je bilo malo, tisti, ki so imeli to srečo, da so bili ustvarjalni in so znali ali si upali razmišljati out of the box (zunaj okvira), so se bodisi šolali ali živeli v tujini bodisi so svoje bogato znanje raje zadržali zase, kot pa da bi ga razdajali tistim, ki ga tako ali tako niso cenili ali razumeli.

Ta prislovična slovenska majhnost in poniglavost se odraža tudi v razpravah o številnih pomembnih političnih, pravnih in moralno-etičnih temah, denimo o tem, kakšno je pravzaprav poslanstvo (javnih) funkcionarjev, kakšno plačo si ti zaslužijo oziroma ali bi bilo legitimno pričakovati, da – vsaj nekateri izmed njih – svoje delo opravljajo kar »gratis«.

Beseda »gratis« ima v Sloveniji zlovešč prizvok, saj asociira na nekaj ponižujočega, ogrožajočega. Nekateri so hudo osebno prizadeti, če nekdo od njih kaj pričakuje brezplačno. Tem je seveda tuja univerzalna misel glede tega, da človeka pogosto bolj osrečuje dajanje kot prejemanje. Če boste z idejo o brezplačnem opravljanju dela, celo z idejo o zamrznitvi plač, prišli pred nosilce oblasti, denimo pred ministre ali poslance, bog ne daj pred sodnike, je bolje, da se kam skrijete, saj boste naleteli na negativni odziv neslutenih razsežnosti.

Ne razumite me napak. Nočem reči, da bi morali vsi visoki funkcionarji za delo prejemati (pre)nizko plačo ali je sploh ne prejemati, to bi bila nerealna fantazija. Tudi funkcionarji morajo poskrbeti za svojo materialno eksistenco, morda plačujejo obroke za stanovanjske kredite, šolajo otroke, skrbijo za ostarele starše in podobno. Nimajo pa nizkih plač – naj bo to jasno kot beli dan.

Bolj me motijo tisti izmed njih, ki imajo že tako ali tako več kot dovolj, pa javnost dražijo s tem, da so njihove plače prenizke, pri čemer uporabljajo diskutabilne pravne argumente, ali pa trdijo, da s svojo plačo, ki je približno tri- do štirikrat višja od tiste, ki jo zasluži povprečni Slovenec, ne morejo preživeti. Take izjave so nedostojne, do državljank in državljanov pa hudo žaljive.

Taka stališča nakazujejo tudi na to, da nekateri funkcionarji bodisi živijo na luni, kjer so povsem izgubili stik z »zemeljskimi« plačami, ki jih prejema večina državljanov, bodisi ne razumejo, ali pa nočejo razumeti, kaj je bistvo njihovega funkcionarskega položaja, ki ni v zaslužkarstvu, ampak v poslanstvu – v služenju državljankam in državljanom, ki so jih izvolili na ta položaj. Opravljajo namreč funkcijo v javnemu interesu, katere bistvo je v časti, empatiji in državotvornosti, nikakor pa ne v božanju lastnih egov, postavljanju lastnih spomenikov in debeljenju denarnic.

Če je njihov primarni motiv denar, bi pač morali iti v druge vode – na primer v podjetništvo, kjer sta zaslužek in ustvarjanje premoženja zakonita in osrednja cilja. Funkcionarski položaji pa tema ciljema niso namenjeni. Pika.      

Ideja o tem, da bi morali imeti najvišji funkcionarji povsem drugačen odnos do zaslužka, kot ga imajo v Sloveniji, še zdaleč ni utopična, ampak je izraz številnih naprednih praks iz tujine.

In to ne iz »katerekoli« tujine, ampak kar iz ZDA, se pravi iz meke vsega kapitalističnega in zaslužkarskega. Tako je nekdanji znameniti ameriški predsednik George Washington zavrnil prejemanje predsedniške plače, vse dokler ga niso člani kongresa opozorili, da taka praksa lahko vodi v precedens, ki bi lahko bodočim predsednikom preprečil prejemanje plače. A je vztrajal in se znašel tako, da je plačo pač porabil za plačevanje svojih službenih stroškov.      

Tudi nekdanji predsednik ZDA Herbert Hoover, ki je obogatel s financiranjem rudarske industrije, je večino svoje predsedniške plače namenil za zvišanje plač zaposlenih v svojem uradu in tako dosegel, da so bili njegovi uradniki plačani celo bolje, kot bi bili, če bi prejemali plačo, ki jim jo je namenil ameriški kongres.

Pravi frajer, kajne?

Gremo naprej – tudi super priljubljeni John F. Kennedy je podaril svojo plačo, in to ne samo v obdobju, ko je bil predsednik ZDA, ampak tudi takrat, ko je bil član kongresa in ko je bil senator. Tudi Donald Trump je kot predsednik daroval svojo plačo.

Funkcionarski plači se je odpovedalo še veliko priznanih politikov po vsem svetu. Med njimi, denimo, nekdanji italijanski predsednik vlade Mario Draghi, pa malezijski predsednik vlade Datuk Seri Anwar Ibrahim, nekdanji urugvajski predsednik Alberto Mujica pa je 90 odstotkov svoje plače podaril najsiromašnejšim v državi.

Večina izmed njih je bila resda bogata ali vsaj zelo premožna, ne pa vsi izmed njih.

In kako je s temi praksami v Sloveniji? Čeprav je pravna podlaga za odpoved plače nesporna, bi pri nas številni visoki funkcionarji skočili v zrak že zaradi tega, ker prejemajo samo štirikrat višjo plačo od »običajnega Janeza« in ne, recimo, sedemkrat višjo. Pa da bi se kdo izmed njih zaradi lastnega bogastva ali celo državljanske empatije ali človeške veličine odpovedal še dodatnim cekinčkom? Misija nemogoče v zatohli podalpski državi.

Vse to priča o tem, da smo v Sloveniji ne samo krepko skrenili z zdravorazumske poti, ampak imamo tudi vse bolj skrivenčen odnos tako do denarja kot tudi do bistva javnega funkcionarstva kot takega.      

Še posebno skrbi vzbuja dejstvo, da se med najagilnejše kruhoborce uvrščajo tisti, ki bi po definiciji morali imeti najbolj zadržan ali vsaj najbolj diplomatski odnos do denarja – to so predstavniki ljudstva in varuhi zakonitosti – naše sodnice in sodniki torej. Kot rečeno, če se jim zdi denar najpomembnejši vzgib za opravljanje njihovega poklica, nimajo v njem česa iskati – nihče jim ne brani, da se podajo, recimo, na pot podjetništva ali odvetništva, kjer so zaslužki ob talentu in trdem delu pogosto višji.

Pa se ne bodo, ker se jim na sedanjih položajih predobro godi.

Bo kdaj bolje? Vprašanje za milijon dolarjev. Dokler bodo na najpomembnejših funkcionarskih položajih številni ljudje, ki jim primanjkuje mednarodne izobraženosti, globalnih izkušenj, človeške veličine, literarne razgledanosti ali pa enostavno unikatnosti, samosvojosti, nikakor ne.

Je pa vsekakor dober znak vsaj to, da je zelo velika večina državljank in državljanov do zgoraj omenjenega funkcionarskega kruhoborstva hudo negativno nastrojena.

Kar je obetavno.

***

Boštjan J. Turk, magister pravnih znanosti, predavatelj na Fakulteti za management in pravo Ljubljana.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.