Država, ki ne mara podjetnikov

Težko se je znebiti vtisa, da v Sloveniji še vedno straši duh iz preteklosti, ki je širil paranojo glede vsega, kar je dišalo po podjetnem, tržnem, kapitalističnem. Hlad do podjetnikov je mogoče občutiti na vsakem koraku. Denimo že v veleblagovnicah, kjer obstajajo popusti za fizične osebe, ne pa tudi za pravne osebe, pa četudi te zapravijo več kot fizične. Pa kartice ugodnosti, ki veljajo le za fizične osebe, ne pa tudi za podjetja.

Potem so tu dvojne tarife za različne energente: nižja tarifa za gospodinjstva, višja tarifa za podjetja. Ravno pred kratkim se je spet zvišala cena elektrike za male poslovne odjemalce, in sicer za približno 20 odstotkov. Kaj pa je to takega za podjetnike, oni pač imajo, kajne?

Pa seveda davki, pri katerih so slovenska podjetja v evropskem merilu že tradicionalno nadpovprečno obremenjena. Slovenija je pri obdavčitvi dela, denimo, na visokem šestem mestu med državami članicami OECD. Tudi plače v zasebnem sektorju so precej nižje od tistih v javnem. Podjetnik je v Sloveniji permanentna tarča najrazličnejših državnih ukrepov, katerih cilj je zmanjševati njegov manevrski prostor delovanja in ustvarjalnosti.

Ta državni modus operandi je še težje razumljiv iz preprostega razloga, ker smo prav zasebniki tisti, ki ne samo da zaposlujemo velik del delovne sile, ampak tudi prispevamo pomemben delež v državni proračun. Brez nas ne bi bilo plač za zaposlene v javnem sektorju. A tistim v javnem sektorju se to zdi nekaj samoumevnega.

Tistim, ki že vse življenje delamo in ustvarjamo v zasebni sferi, se to zdi nekaj nezaslišanega, saj dobro vemo, koliko dela, truda, vztrajnosti, poguma, borbe in odgovornosti je potrebno, da pelješ poslovno barko po nepredvidljivem in razburkanem morju podjetništva.

A poglejmo v globlje ozadje tega unikatnega (v slabem pomenu besede) odnosa države do podjetnikov. Da bomo razumeli korenine tega čudaškega konflikta, moramo nujno pokukati na področje zgodovine, sociologije in predvsem psihologije.

Najprej zgodovina: Slovenija je čudaška mešanica eks socialistične republike, ki je (poleg nekaterih nesporno dobrih vrednot) negovala tudi prisilno egalitarnost in za lase privlečeno etiketiranje zasebnikov kot barabinskih bogatašev, ki jih je treba olupiti, kolikor je to le mogoče, ter legendarne slovenske nevoščljivosti, ki uči, da je sosedov uspeh nekaj najhujšega, kar se lahko zgodi neuspešnemu sosedu.      

Ta odnos do podjetnikov, ki je imel korenine že v rajnki Jugoslaviji, se je nekritično nadaljeval tudi v samostojni Sloveniji, pri čemer ni nič kaj dosti pomagala niti sprememba družbenopolitičnega sistema v kapitalističnega. Egalitarni in nevoščljivi duh je namreč strašil še naprej. Zasebniki smo še naprej veljali za tiste, ki nam ni mar za skupno dobro in se brigamo samo za svojo z... Kako izkrivljeno in bedasto.

Potem je tu sociologija. Vzemimo kar kaos z razrednim položajem posameznikov, ki ga je Sloveniji prinesel kapitalizem. Medtem ko so v trdno ukoreninjenih zahodnih kapitalističnih državah razredni položaji državljank in državljanov precej stabilni, je (bilo) v Sloveniji povsem drugače. Relativni socialni mir, ki je vladal v obdobju socializma, se je s prihodom kapitalistične družbene ureditve razbil na prafaktorje: v devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je izoblikoval nov družbeni sloj podjetnikov in novobogatašev (nouveau riches), ki je krepko premešal in povsem na novo razdelil materialne (in tudi politične) karte. Ti procesi so potekali tako netransparentno in turbulentno (vključujoč številne kriminalne rabote), da ima od njih pol Slovenije še vedno trdovratnega mačka.

To vsaj delno obrazloži sovražno razpoloženost države in velikega dela državljanov do podjetnikov. Prepričani so namreč, da ti spadajo v neugledno druščino, ki je odgovorna za to krivično privatizacijo družbenega premoženja.

Njihov problem je, da nemarno posplošujejo. Velika večina podjetnikov nima namreč nič s temi (tudi lopovskimi) procesi, ampak je njihov boljši materialni položaj mogoče pripisati izključno delu, trudu, odrekanju, sposobnosti in ustvarjalnemu razmišljanju.

In potem je tu psihologija: gre za zanimive psihološke procese, ki se dogajajo v glavah marsikaterega latentnega sovražnika podjetnikov in katerih rezultat je križarski pohod zoper vse, kar diši po podjetništvu ali kapitalizmu. Vzrok zanje morda tiči v navidezno nepomembnih, že skoraj smešnih detajlih iz mladosti.

Eden takih, recimo, je ta, kako jim je sosed speljal lepo sosedo: namreč tako, da jo je odpeljal na romantično večerjo z vzorno negovano vespo. Dovolj velik razlog, da pozneje v življenju sovraži vse, kar spominja na vespe, mercedese ali razkošne večerje, pa čeprav nimajo nič skupnega z lepo sosedo iz njihove mladosti.

Vzrok je lahko tudi v samoobtoževanju, ki se navzven izrazi v obtoževanju tistih, uspešnejših od njih. Recimo, da v življenju niso izkoristili možnosti, ki so se jim ponujale: šolanje, diploma, ustanovitev lastnega podjetja v pravem trenutku, izpopolnjevanje v tujini, odrekanje, gradnja hiše, vlaganje. Raje so najbolj ustvarjalna leta prebluzili, se zanašali na državno podporo in iskali službice, v katerih so delali brez kakršnegakoli tveganja po liniji najmanjšega odpora.

Nato pa so ugotovili, da ima sosed podjetnik lastno hišo in večji avtomobil ter da počitnice preživlja nekje na južni polobli. Dovolj velik razlog, da sovražijo vse, kar diši po podjetnosti. Mehanizmi, ki sprožajo nevoščljivost, so namreč preprostejši, kot se to marsikomu zdi.

Sam bi izvedel preprost test: vsem udeležencem križarskih pohodov proti podjetnikom, ki so jih polna usta o tem, kako ti nesramno bogatijo, kako jim ni mar za skupnost, kako izkoriščajo zaposlene in podobno, bi privoščil, da poskušajo eno leto preživeti na trgu kot samostojni podjetniki.

Na terenu torej.

To pomeni, da bi morali zapustiti svoje varne službe v javnem sektorju, si urediti status samostojnega podjetnika, vsak mesec plačati dajatve (davke in prispevke), plačati najemnino za poslovni prostor, stroške ogrevanja, elektrike, telefona, interneta in računovodstva.

Potem bi morali izvesti tudi ustrezen marketing, poskrbeti za to, da pridobijo in ohranijo čim več strank, ki jim bodo omogočile, da podjetje preživi, ob vsem tem pa porabiti še dovolj časa za izpolnjevanje neštetih obrazcev, ki so jih prej sami zapovedovali podjetnikom – vključno s famoznim evidentiranjem delovnega časa. Potem pa bi morali poskrbeti še za poslovno rast, za zaposlovanje novih zaposlenih, za inovativnost, za prodor na tuje trge …

No, in koliko mislite, da bi jih preživelo to prvo leto? In kako bi »preživeli« poslej gledali na podjetništvo?

***

Boštjan J. Turk, magister pravnih znanosti, predavatelj na Fakulteti za management in pravo Ljubljana.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.