Pravica je slepa. Ni pa neumna

»Igrale se Delije nasred zemlje Srbije,« pravi narodna pesem, ki bi jo prav lahko zapeli tudi po naše. Narod zna v pesmih povedati resnico, ki jo sicer komaj zaznamo. Pa si vendar lahko predstavljam naše maherje, ki prodajajo in kupujejo, investirajo, reorganizirajo, prestrukturirajo in prestavljajo vse vredno, ki je bilo nekoč naše, zdaj pa so le žetoni v nacionalnem monopoliju, ki so si ga prisvojili.

»Vse, česar se dotakne, se pozlati« se glasi naslov članka v Delu o nesramno bogatem menedžerju, najbolje plačanem za delo, ki ga opravlja. »Cost cutting«, rezanje stroškov, je visoka šola modernega kapitalizma. »Ničesar ni, kar ne bi bilo lahko ceneje« in »vsak prihranjen cent se prelije v dobiček« sta železni resnici, ki sta zapisani v zmagovito zavest. Prostora za sentiment, za nepredmetno ni nobenega.

V najimenitnejši zgradbi nasproti parlamenta domuje banka, ki je bila nekoč najuglednejša v veliki državi, pa si je zaradi kratkovidnega branjevskega egoizma zapravila dobičkonosno pozicijo in osrala nacionalni značaj. Tudi naša ni več. Za newyorško banko Mellon se skrivajo večinski lastniki, kdorkoli že so, država Slovenija ima le še četrtinski delež. Čeprav profitabilna pa je. Stomilijonsko luknjo smo pokrili davkoplačevalci, obresti na vloge ne daje, zaračunava pa seveda veliko. Sledi milijardnega pranja iranskega denarja se poznajo le v bilanci, v sodnih spisih jih ni.

John Willard Bill Marriot, ameriški milijarder, izvršni direktor najmogočnejše hotelske verige na svetu, je s svojimi lovkami, ki jih je že pred časom stegnil do Ljubljane, zaznal priložnost. Predsednik uprave Nove Ljubljanske banke, slovenski menedžer leta 2022 in tudi predsednik Slovensko-ameriške gospodarske zbornice AmCham, ni bil proti. Pravzaprav res ni razloga, da bi večinoma tuja banka zasedala tako prestižno lokacijo. Bančni uslužbenci lahko sedijo kjerkoli, mnogi celo doma, pravi posli pa se tako ali tako vodijo v vzporednem svetu. Racionalizacija pravimo operaciji, ko prodaš, kar v resnici ni bilo nikoli tvoje, preseliš dejavnost v nekdanja javna skladišča in si razdeliš dobiček.

Na Slovenskem ni imenitnejšega in pomembnejšega prostora od ljubljanskega Trga republike. Ljudstvo in država sta se zgodila na njem. Spomenika času, ko se je država porajala, sta potisnjena ob stran, na nekdanjih nunskih vrtovih pa smo se zbrali in dvignili zastavo samostojne in neodvisne države Slovenije. Enotni in ponosni kot ne prej ne slej.

Kljub vsemu smo v resnici mlada država. Prišleki. Velike misli in velike besede nas navdihujejo in ob minorne probleme se spotikamo. Naša tretja veja oblasti se počuti zapostavljeno in odrinjeno. Upravičeno, pravi ustavno sodišče, katerega DNK ni daleč stran. Se strinjam, pravi prvi minister, uredili bomo, za začetek dobi vsak po šeststo evrov, potem bomo pa še vse drugo »porihtali«. Vendar se države ne da voditi tako kot elektriko prodajati. Zakoni, predpisi, protokoli, uradniki, profesorji, nevladniki, strankarski in koalicijski partnerji, opozicijski špilferderbarji, novinarji in prostostrelci, vsi se mešajo, kjer se jim ne bi bilo treba.

Ne gre. Kot jara kača se vleče urejanje zadeve, ki bi jo sicer z enim zamahom rešil. Zvezane roke ima in na robu prepada stoji naš prime minister. Nobena bližnjica mu ni več na voljo, ko se otepa trmastih zdravnikov in ogorčenih sodnikov, ki nočejo razumeti, da bi jim ministra in njun predsednik srčno radi in tudi bodo ugodili. Vsakdo igra svojo igro, problemi druge strani so stvar drugega.

Sodniki so zavezani pravici, ki je resda slepa, ni pa neumna. Široko razumevanje okoliščin je za razsojanje, ki ni ozkosrčno in birokratsko preprosto nujno. Če ni drugačnih prikritih motivov seveda.

Vladajoča koalicija, ne le Svoboda, ter vlada in njen prvi minister imajo enkratno priložnost, da preprečijo sramoto in rešijo čast države, hkrati pa večinoma uredijo razmerja vseh treh vej oblasti.

Stolpnico Nove Ljubljanske banke namenite sodnikom in tožilcem. Naj bo nova sodna palača eden od spomenikov nove slovenske državnosti. Iz oči v oči s hramom demokracije. Bankirji v javna skladišča, Resnica in Pravica na Trg republike v obrambo svobode in ljudstva.

Komplicirano in zahtevno? Nihče vam ni rekel, da bo preprosto.

***

Jure Apih, publicist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.