Pot k blaginji

Pred kratkim sem med brskanjem po družbenih omrežjih naletel na zemljevid, ki prikazuje vse države, katerih bruto domači proizvod na prebivalca (BDP) je bil leta 1990 in 2018 višji od poljskega.

Razlika je bila očitna. Medtem ko je bilo pred 35 leti takšnih držav kar nekaj, ne le v Evropi, temveč tudi v Južni Ameriki, Aziji in Afriki, se je njihovo število sčasoma precej zmanjšalo. Leta 2018 ni bilo več na zemljevidu nobene južnoameriške ali afriške države.

Do leta 2025 je bilo teh držav še manj. Po podatkih Mednarodnega denarnega sklada (IMF) je leta 1990 poljski BDP znašal le 6690 današnjih dolarjev. Do leta 2024 se je poljski BDP povečal za skoraj osemkrat, na 51.630 dolarjev. Vse to se je zgodilo v zgolj treh desetletjih – v eni generaciji. In se še nadaljuje. Po napovedih evropske komisije bo poljsko gospodarstvo v letih 2024–2025 najhitreje rastoče med velikimi gospodarstvi v Evropski uniji.

Kako se je to zgodilo? Poleg trdega dela naših državljanov sta h gospodarskemu uspehu pripomogla dva pomembna dejavnika oziroma, natančneje, dve instituciji: zveza Nato in Evropska unija.

Prva je Poljski, ki se je Natu pridružila leta 1999, zagotovila varnostna jamstva in ji pomagala premagati desetletja trajajočo delitev med Vzhodno in Zahodno Evropo. Druga, ki smo se ji pridružili pet let pozneje, je še dodatno olajšala premagovanje dolgotrajnih razlik. Novim državam članicam je omogočila dostop do kohezijskih skladov in predvsem do skupnega evropskega trga.

Po padcu komunizma na Poljskem leta 1989 in po vrnitvi demokratične politike je kljub vsem vsakodnevnim političnim razprtijam ter ne glede na to, kdo je bil na oblasti, obstajala stalna odločnost Poljske, da se pridruži omenjenima organizacijama. Zakaj?

Smo velik narod, vendar srednje velika država. Cenimo svojo bogato zgodovino – letos mineva tisoč let od kronanja našega prvega kralja –, vendar je število prebivalcev Poljske precej manjše od skupnega števila prebivalcev Pekinga in Šanghaja. Poljska potrebuje zaveznike, da bi okrepila svoj potencial na mednarodnem prizorišču.

Kar je veljalo za Poljsko, ki se je leta 1990 kot revna državna izvila iz štirih desetletij ruske nadvlade in slabega upravljanja gospodarstva, bi morda veljalo tudi za številne tako imenovane »srednje sile« v Aziji, Afriki in Južni Ameriki, ki iščejo možnosti za razvoj.

Te države pogosto potrebujejo prav to, kar je Poljska obupno potrebovala pred 35 leti in od česar ima koristi tudi zdaj: dobro upravljanje, tuje naložbe brez omejitev, predvsem pa politično stabilnost, pravno državo ter predvidljivo mednarodno okolje s sosedi, ki ne želijo voditi vojn, temveč želijo sodelovanje, ki je v obojestransko korist. Pravzaprav ti dejavniki lahko koristijo vsaki državi, ne glede na višino njenega BDP.

Mednarodni red se zdaj spopada z izzivi na več področjih. Včasih za to obstajajo dobri razlogi. Več desetletij stare institucije – vključno z OZN in varnostnim svetom – niso reprezentativne institucije svetovne skupnosti in ne zmorejo reševati izzivov, s katerimi se spopadamo. Vendar – nujne so njihove korenite reforme, ne pa popolna zavrnitev.

Tistim, ki si obupano želijo sprememb, se morda zdi uporaba sile privlačna. To bi bila napaka. Če opustimo forume mednarodnega dialoga in se zatečemo k nasilju, ne bomo prišli daleč.

Za primer vzemimo neizzvan napad Rusije na Ukrajino. Po kremeljski propagandi gre za upravičen odziv na zahodni imperializem, ki domnevno ogroža varnost Rusije. V resnici gre za sodobno kolonialno vojno proti Ukrajincem, ki si želijo boljšega življenja, tako kot smo si ga pred tridesetimi leti želeli Poljaki, in se zavedajo, da tega cilja ne bodo mogli doseči, če bodo spet podrejeni Rusiji. Za to so kaznovani – za poskus, da bi se osvobodili izpod nadvlade nekdanje metropole. Kremeljska agresija je boj iz obupa, boj propadajočega imperija, ki bi rad obnovil svoje vplivno območje.

Ruska zmaga – naj se nikoli ne zgodi – ne bi ustvarila pravičnejšega svetovnega reda. Ne bi koristila državam, ki niso zadovoljne s sedanjim stanjem. Ne bi prinesla niti pravičnejše in bolj uspešne Rusije. Dovolj povedno je že to, da je zdaj v Rusiji več političnih zapornikov, kot jih je bilo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je Sovjetska zveza napadla Afganistan. Veliko več je tudi žrtev.

Vojna skoraj nikoli ni bližnjica, ki bi vodila do blaginje. V zadnjem tisočletju je Poljska doživela številne invazije in upore proti okupatorjem. Na koncu so nam blaginjo prinesla tri desetletja miru, predvidljivosti, mednarodnega sodelovanja in politične stabilnosti.

Zato je Poljska ob prevzemu predsedovanja svetu Evropske unije nedvoumno izpostavila varnost kot svojo prednostno nalogo – varnost v njenih številnih razsežnostih, od vojaške, gospodarske do digitalne. Varna, uspešna in odprta za poslovanje Evropa lahko koristi ne le Evropejcem, ampak tudi širši svetovni skupnosti. Tako kot je to v zadnjih treh desetletjih koristilo Poljski.

Morda se sliši nezanimivo, a je delovalo. Samo poglejte – številke govorijo zase.

***

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.