Politik – najbolj neodgovoren poklic?

Ali je evropski politik, ki se v službi do onemoglosti napije, problem ali pa je politikom to dovoljeno? Ali je hrvaškemu politiku dovoljeno, da nič ne ve o zadevah, o katerih vsi drugi, ki niso politiki, nekaj vedo? Kaj naj si volivci mislijo, ko izvejo, da so najvišji slovenski politiki vedeli, da so v banki prali denar ali da so prirejali izsledke neke »strokovne« študije? Ves čas trepetamo, da bo ameriški politik zanetil novo vojno. Ali je v poklicu politika res vse dovoljeno, in to brez sankcij?

Nova garnitura slovenskih politikov bo kmalu postrojena. Kako odgovorno bodo novoizvoljeni opravljali svojo nalogo in služili narodu? Ali politiki v majhni državi lahko naredijo kakšno znatno spremembo, ko je pa ves svet v primežu neoliberalizma in pod »diktatom« kapitala? Ko volivci ne gredo na volišča, s tem povedo, da jim je skoraj vseeno, katera opcija iz predvolilne kampanje naj vodi državo.

Nekatere države v EU pa so kljub vsemu nekoliko uspešnejše kot druge. Na primer od leta 2008 do leta 2017 je po podatkih Eurostata uspelo BDP na prebivalca Irski zvišati z 38.400 na 56.300 evrov, Malti s 16.000 na 20.500 evrov, Slovaški z 12.600 na 15.000 evrov, v Grčiji pa se je znižal z 22.600 na 17.400 evrov. V Sloveniji je v tem obdobju od začetnih 19.200 najprej padel na dobrih 17.000 ter se na koncu vrnil na 19.400 evrov. Ali so za dvig BDP na prebivalca na Irskem, Malti in Slovaškem zaslužni politiki ali prebivalci?

 

Vsaj nekdo jim gleda pod prste

Na srečo je Slovenija članica EU, ker s tem vsaj nekdo v Bruslju, Luxembourgu ali Strasbourgu gleda slovenskim politikom in sodstvu pod prste, ko ti ne izpolnjujejo zavez. Na evropskem sodišču je bilo že več postopkov s področja okolja, ker politika ne izpolnjuje zahtev, za katere smo se Slovenci zavezali v okviru EU. Tujci nas opozarjajo na odgovornost do okolja, prevelik hrup, nesorazmerno kaznovanje sodišč (rubež in prodaja hiše zaradi neplačanega računa za vodo v višini 124 evrov), sodne zaostanke, pristranskost sodišč v postopkih, različne druge vrste kršitev človekovih pravic ali neupravičeno porabo evropskih sredstev. Mogoče nas to drago stane, na primer, ko se politiki strinjajo, naj davkoplačevalci dokapitaliziramo banke za nekaj milijard več, kot bi bilo treba.



Ali so sankcije za neodgovorna, napačna ali celo kazniva dejanja v politiki odvisna od moči politika in države, iz katere prihaja? Kateri politik je odgovarjal za ponarejanje dokumentov o orožju za masovno ubijanje in posledični napad na neodvisno državo? Noam Chomsky, profesor z ameriške univerze MIT, pravi, da bi bil vsak ameriški predsednik po drugi svetovni vojni verjetno obešen, če bi zanj uporabili enaka merila, kot so jih v Nürnbergu na sojenju vojnim zločincem po koncu druge svetovne vojne. A močne države, stranke in politiki si dovolijo spreminjati zgodovino in relativizirati krivdo s pomočjo medijev.

Prave prioritete

Politiki se morajo zavedati, da ljudi zanimajo rezultati, ne politične stranke. Volivci so jih izbrali, da za določen čas opravljajo servis, storitev upravljanja v javnem interesu. V EU je povprečno manj kot pet odstotkov volivcev vključenih v kakšno stranko, ugotavlja Ingrid van Biezen z univerze Leiden. V Sloveniji dober odstotek več. Mogoče pa je takšna odtujenost prebivalstva od aktivne politike tudi dobra, saj je najhuje, če politiki uspe prebuditi čustva volivcev. Takrat postane res nevarna in politiki znajo zakuhati največje svetovne katastrofe.

Na volitvah izbiramo obraze in se nekoliko pustimo zavesti obljubam ter leporečju. Zato ni nič čudnega, da politikom hitro zmanjka znanja in morajo odločati o zadevah, o katerih se jim ne sanja. Nedopustno pa je, če se ne pustijo poučiti od kompetentnih strokovnjakov in ne upoštevajo dobre prakse ali rešitev, ki so se že dokazale drugje. Že Platon je opozoril, da v politiki predvidevamo, da vsakdo, ki ve, kako dobiti glasove, zna tudi upravljati mesto ali državo.



Državo bodo vodili politiki različnih strank, ki se bodo v koalicijski pogodbi nekaj dogovorili. Ali bodo ravnali po svoji vesti, kot določa ustava za najvišji politični vrh? Ali ni presenetljivo, da že več let slovenski poslanci nočejo sprejeti niti etičnega kodeksa za svoje ravnanje, kaj šele mehanizmov, s katerimi bi poslanca zaradi hujših kršitev zakonodaje lahko odstranili s funkcije. Vest nekaterih politikov je včasih žal zelo raztegljiv pojem. Posebno takrat, ko prejmejo kakšno nedovoljeno »nagrado«, a se nato sprenevedajo ali celo lažejo. Kakšna sreča, da imamo neodvisne novinarje, ki vedno znova odkrivajo lumparije politikov!

Pomembno se je zavedati, da v državi denar nikoli ni problem, problem so le prioritete, kako ga porabiti. Ali za financiranje vojaške industrije ali pa za znanost. Koliko za železnice in koliko za ceste? Ali za ograjo ali za kulturo? Ali za zapiranje rudnikov ali za upokojence? Ali za banke, ki so neodgovorno ravnale z denarjem varčevalcev, ali pa za zvišanje minimalne plače?

Ali se bo tokratna garnitura politikov odločala strateško ter ustvarila temelje za dolgoročno hitrejšo rast in blaginjo Slovenije? Ali ji bo v svojem mandatu uspelo na kateri od mednarodnih lestvic Slovenijo uvrstiti više? Ali bodo volivci zadovoljni? Ali pa je v demokraciji poklic politika res poklic, ki ga je mogoče izvajati brez dejanske odgovornosti in pravih sankcij.