Okradeni revolucije, pobiti, posiljeni in pozabljeni

Sudan sem obiskala v decembru 2022. Vizo sem si uredila na sudanski ambasadi na Dunaju. Ni bilo potrebno čakati tri do šest tednov, kolikor po navadi traja pridobitev vizuma, dovoljenja za vstop v državo, vizum sem prejela v dveh urah. Prijazen uradnik na ambasadi je rekel, da se mu zdi škoda, ker prihajam od daleč, iz Slovenije, da bi se morala še enkrat voziti na Dunaj. Na ambasadi so mi zaželeli srečno pot v Sudan. Pristala sem v Kartumu in v dveh dneh pridobila dovoljenje turističnega urada za bivanje v glavnem mestu. Za vsako potovanje izven Kartuma je potrebno pridobiti še posebno dovoljenje Sudanskega turističnega urada in policije.

Sprta generala se v Savdski Arabiji ne pogajata o miru

Stanje v Sudanu se je po dolgih letih vojn, državnih udarov, revolucij, umirilo do te mere, da so mnoge turistične agencije v zadnjem desetletju v svojo ponudbo vključile aranžmaje obiska krajev severno od glavnega mesta Kartum.

Hkrati so, v času razvoja turizma ob reki Nil proti Egiptu, v ostalih delih Sudana nepretrgoma potekali genocid v Nubskih gorah, spopadi in genocid v celotni provinci Darfur, napadi na civiliste v Modrem Nilu. Vsa grozodejstva so se dogajala pod taktirko dolgoletnega sudanskega predsednika Omarja Hasana Al Bashirja. 11. aprila leta 2019 je po tridesetih letih diktatorskega vladanja oblast v Sudanu po krvavem boju protestnikov prevzela na hitro, iz sudanske vojske in civilne družbe sestavljena vlada, ki je za premierja izvolila Abdalla Hamdoka. Relativno umirjanje napadov in prenehanje vojaške diktature je civilni družbi omogočilo razvoj proti demokraciji, spoštovanju človekovih pravic in vzpostavljanju vladavine prava. Vse to so na ulicah med protesti zahtevali mladi Sudanci, nekateri za voljo lastnih življenj v najbolj množičnih protestih že leta prej, najbolj dramatično pa od decembra 2018. Ljudje niso bili zadovoljni le z odstavitvijo Baširja, želeli so popoln umik vojaških generalov iz vseh pozicij v sudanskem državnem sistemu. Ampak umik vojske se nikoli v resnici ni zgodil. Avgusta leta 2019 je bil ustanovljen »Prehodni suvereni svet«, v katerem so še naprej dominirali stari in novi generali.

Danes v novi sudanski vojni lahko vidimo, kako zelo so imeli protestniki prav.

Živa Ozmec z borci SPLA North v Nubskih gorah. FOTO: Arhiv Žive Ozmec in Toma Križnarja

Od leta 2019 so v Sudanu odmevale puhlice, kot so, prehodna vlada, tranzicija, civilna oblast. Hamdoku, premierju, postavljenemu s strani »Prehodne vlade«, ni bilo dovoljeno vzpostaviti popolnoma civilnega in na demokratičnih načelih utemeljenega vladanja. Abdalla Hamdok ni uspel preprečiti vojski, da se ne bi vmešavala v delovanje države kot take.  Protestniki so mu očitali preveliko vključevanje vojaških generalov v suvereno civilno oblast, ki je pridobivala vse večjo moč v Sudanu. 25. oktobra 2021 je sledil vojaški udar, ob katerem je vojska ponovno prevzela oblast, Hamdok je zato v začetku 2022 odstopil. Oblast je ponovno prevzel Abdel Fattah Abdelrahman al - Burhan, Mohamed Hamdan Dagalo - Hemedti pa je postal njegov namestnik v t. i. »Prehodnem vojaškem svetu«. Skupaj sta zavladala »Prehodnemu vojaškemu svetu« z obljubo Sudancem ter celotni mednarodni skupnosti o zavzemanju za popoln umik vojske iz vseh civilno družbenih institucij ter prehodu na oblast, utemeljeno na demokratičnih vrednotah. Decembra 2022 je vojaška oblast podpisala sporazum z ostalimi političnimi strankami, ki naj bi vzpostavile prehodno obdobje in je bil po mnenju zunanjih opazovalcev korak proti demokratizaciji države.

Sudan je tretja največja afriška država, osnovana na nepretrganih oboroženih spopadih, genocidu, lakoti, vročini, neusmiljenih sušah. Težke razmere so življenja mnogih Sudancev osvobodile balasta modernega sveta. Ljudje sledijo načelom islama, derviši s pesmijo slavijo Alaha, nomadska plemena širom Sahare in Sahela pasejo živino, tisti bogatejši trgujejo s kamelami, poljedelci ob Nilu ter v z vodo bogatih pokrajinah v Sudanu kljubujejo sušam in stalnim napadalcem, ki jim krčijo možnosti pridelati si svojo lastno hrano. Marsikje je moč čutiti povezanost z naravo ter iskreno zaupanje in predanost Alahu. Sudan zaradi svojih naravnih danosti ne dopušča kršenja zakonov narave.

Sudan hodi po robu nove velike vojne

Če si ne priskrbiš dovolj vode za na pot, lahko umreš od žeje, Sahara te izsuši. Če ob točno določenem času leta ne posadiš žita, lahko umreš od lakote. Hrana v Sudanu je draga, inflacija visoka, zaradi mednarodnih sankcij skoraj ni uvoza dobrin, denarni transferji iz drugih držav v Sudan so skoraj nemogoči, v mestih so pogoste prekinitve dobave električne energije. Z izjemo glavnega mesta Kartum, kjer se gradijo moderni trgovski centri, hoteli, blokovska naselja in mestne četrti za premožnejše Sudance, so pogoji za življenje drugod po Sudanu izjemno zahtevni. Mladim možnost razvoja prihodnosti predstavljata šolanje, študij. Zavedajo se, da bodo lahko le z izobrazbo prispevali k izgradnji boljšega Sudana. Na univerzah po sudanskih mestih so se skozi leta rojevale ideje o demokraciji, o vključevanju v politiko, pomenu civilne družbe, človekovih pravicah, ne glede na to, da so oblasti ob začetku protestov najprej zaprle vrata fakultet. Vpliv mednarodnih medijev, socialnih omrežij, so v mladih Sudancih vzbudili željo po odprti družbi, spoštovanju tradicije, vladavini prava, sodobni družbi, ki sledi bogati tradiciji, kulturi ter zavzemanju za mir.

Mladi Sudanci se ves čas menjavanja vlad, ministrov, predsednikov niso vdali. Vztrajali so na ulicah, na protestih, na univerzah in šolah organizirali debatne krožke, se združevali v društvih, iniciativah, se izobraževali o pomenu vladavine prava, spoštovanju človekovih pravic, o humanitarnih načelih. Bili so skrajno motivirani za spremembe na bolje, za aktivno vključevanje v politiko in sodelovanje pri vzpostavitvi za življenje v boljšem Sudanu. Hkrati so njihovi predlogi za demokratizacijo temeljili na spoštovanju tradicije. Vse do sobote, 15. aprila, letos, ko so prvi tanki zapeljali na ulice Kartuma, ko so prva vojaška letala preletela nebo nad glavnim mestom, ko so odjeknili prvi streli in ko so padli prvi civilisti.

Iniciative civilne družbe ugasnejo takoj, ko se začne streljanje, ko se začne goli boj za preživetje. Se bo mlade Sudance lahko še kdaj slišalo? Bodo lahko nadaljevali mirno zavzemanje za državo, ki so jo še decembra 2022 ob mojem obisku imeli v mislih? Se bo ideja o miru v Sudanu lahko ohranila v njihovih mislih? Bodo lahko ohranili upanje?

Sudanka, ki je zbežala pred konfliktom. FOTO: Zohra Bensemra/Reuters

Mlada Samah je svoj dom v Omdurmanu zapustila teden dni po začetku spopadov. V predelu Umbada, kjer je živela s svojim očetom Suleimanom Jamousom, z brati, sestrami ter člani širše družine, je postalo prenevarno. Streljanje in eksplozije so se njihovemu domu vsak dan bolj nevarno približevale. Samah je najmlajša hčerka Sulejmana Jamousa, starešine darfurskega ljudstva Zaghawa, ki smo ga v Sloveniji spoznali leta 2008, ko se je k nam zatekel pred zanesljivo smrtno obsodbo, ki mu je kot humanitarnemu koordinatorju darfurskih  upornikov pretila v Bashirjevem Sudanu. Tomu Križnarju, posebnemu mirovnemu odposlancu Janeza Drnovška, je Jamus od aprila do julija 2006 na področja, ki so jih takrat nadzirali komandanti različnih skupin upornikov v Darfurju, pomagal predstavljati mirovni predlog slovenskega predsednika, dokler oba nista bila izdana in ujeta. Križnar v bazi OZN v glavnem mestu Darfurja El Fasher, Jamus pa v bolnici OZN v Kadugliju v Nubskih Gorah.

Janezu Drnovšku je oba uspelo rešiti. Na tri leta zapora obsojenega Križnarja s pomilostitvijo že po treh mesecih septembra 2006, Jamusa pa po štirinajstih mesecih iz bolnice OZN, ki je bila ves čas obkoljena z agenti Sudanske vojaške nacionalne varnosti. Pri Bashirju se je zaradi kritičnega zdravstvenega stanja, po posredovanju Drnovška zavzel takratni general OZN Kofi Anan. V Sloveniji in Evropi smo Jamusa vsa leta potem spremljali na projekcijah dokumentarnih filmov »Dar Fur – Vojna za vodo« in »Oči in ušesa boga – Video nadzor » (Maja Weiss in Tomo Križnar 2007, 2012) in opozarjanjem najširše javnosti in še posebno politikov, kaj se dogaja v Sudanu. Z nami je ostal sedem let. Suleiman Jamous se je leta 2018 vrnil v Sudan, v Omdurman, ter se upokojil. Nova sudanska vlada po Bashirjevi odstavitvi je priznala »napako« bivšega diktatorja in se Jamousu opravičila, po 30 letih je zaživel skoraj kot svoboden človek.

Samah je od rojstva živela v Omdurmanu in bila tako kot celotna Jamusova družina žrtev stalnega ustrahovanja zaradi humanitarnih dejavnosti svojega očeta v času Baširjevega diktatorskega režima. V najstniških letih so ji večkrat grozili tudi z zaporom. Ni se vdala. Študij je zaključila na univerzi v Kartumu, postala zobozdravnica, a grozote, ki jim je bila priča, ji niso dale, da bi poklic tudi zares opravljala. Postala je aktivistka, humanitarka ter borka za pravice žensk, marginaliziranih ter vseh, ki jih je diktatura tako ali drugače prizadela. Bila je v prvih vrstah sudanskih protestov kot organizatorka in koordinatorica upora proti režimu, Baširjevemu ter vseh kasnejših. Borila se je za vlado brez vojaških vplivov, za pravično sudansko družbo. Stalno je opozarjala in bila navdih mnogim. Življenje v Omdurmanu je za njo postalo prenevarno, saj je trn v peti tako Sudanski vojski kot RSF. Teden dni po začetku spopadov se je po ulicah Umbade, izogibajoč se snajperistom, prebila do avtobusa, ki jo je odpeljal proti Aswanu v Egiptu. Pot proti severu je bila dolga. V Aswanu so cene hrane, higienskih pripomočkov, nastanitev in ostalih dobrin, nujnih za življenje, čez noč, takoj, ko so prvi ljudje prebežali iz Sudana,  narasle do neba. Zato se je odpravila naprej proti Kairu. Samah bo s poročanjem in komentiranjem politične situacije v Sudanu nadaljevala tudi v Egiptu. Odgovarjala bo na vprašanja novinarjev, analitikov, ljudem, ki bodo bežali, bo kontaktna točka za informacije o poti ter o situaciji na meji. Ko bodo razmere omogočale, se bo v Sudan vrnila s prvim letalom ali avtobusom. Samah sluti, da bo njena usoda podobna očetovi, saj ga je spremljala pri njegovem dolgoletnem delovanju.

Med silnimi protesti in demonstracijami se militantni islamisti in vojaška diktatura niso imeli več toliko priložnosti boriti z uporniki v Nubskih gorah in Darfurju, ampak so se ukvarjali predvsem sami s seboj. FOTO: Zohra Bensemra/Reuters

Mladi sudanski protestniki so takoj po začetku spopadov na socialnih omrežjih začeli širiti novice o točnih mestih spopadov, o premikih vojaške artilerije, o snajperistih, o nevarnosti neeksplodiranih ubojnih sredstvih, o otrocih, ki sami tavajo po ulicah Kartuma, o pogrešanih osebah ter o ubitih civilistih, ki obležijo na ulicah. Mladi sodelujejo pri osnovni zdravstveni oskrbi poškodovanih civilistov, delijo informacije o možnostih darovanja krvi po redkih še delujočih bolnicah v sudanskih mestih, prinašajo hrano starejšim in tistim, ki so prepočasni za tek in izogibanje nabojem po mestnih ulicah. Kljub skoraj popolni blokadi interneta jim nekako uspeva.

V Kartumu sem decembra 2022 pridobila dovoljenje za vstop v Severni Darfur. V mesto El Fasher sem se odpravila z letalom, pot po cesti je bila zaradi napadov različnih razbojniških skupin prenevarna. Mesto El Fasher, tako kot celotno provinco Darfur, je zaznamovalo več kot 20 let oboroženih spopadov med sudanskimi vladnimi silami ter uporniškimi skupinami, ki so globoko zarezali v življenja tamkajšnjih prebivalcev. Genocid, ki ga je takratna sudanska oblast izvajala nad prebivalci, je v pokrajini pustil neizbrisen pečat.

Leta 2009 je predsednik Omar Hasan Al Bashir prepovedal vstop v Darfur več humanitarnim organizacijam, kar je pripeljalo do umanjkanja konsistentnega zagotavljanja pomoči žrtvam oboroženih spopadov. Četudi so mednarodne humanitarne organizacije kasneje dobile dovoljenja za nadaljevanje zagotavljanja pomoči, se mnoge zaradi varnostnih razlogov niso več vrnile. Vojna v Darfurju je tako ali drugače do danes prizadela približno tri milijone ljudi (300.000 – 400.000 mrtvih in približno dva milijona notranje razseljenih oseb). Najhujši davek vojne so plačali otroci in ženske. Z namenom zastraševanja je bilo pogosto uporabljeno orožje v vojni posiljevanje žensk in deklic. Leta 2018 so se domov v Darfur začeli iz begunskih taborišč vračati prvi begunci iz sosednjega Čada. 

Med silnimi protesti in demonstracijami se militantni islamisti in vojaška diktatura niso imeli več toliko priložnosti boriti z uporniki v Nubskih gorah in Darfurju, ampak so se ukvarjali predvsem sami s seboj. Razmere v Darfurju in Nubskih gorah so se relativno stabilizirale. Takrat je Klemen Mihelič iz slovenske humanitarne organizacije H.O.P.E. v El Fasher v sodelovanju z Ustanovo Toma Križnarja in sudansko organizacjo HOPE For The People of Sudan, ki jo je Suleiman Jamous ustavnovil v Kartumu prav v ta namen, poslal vrtalno napravo za iskanje vode. V Darfurju posledic podnebnih sprememb že vrsto let ni mogoče več spregledati. Vročina, suša, pomanjkanje zdravstveno ustrezne pitne vode so skupaj z napadi razbojniških skupin in sedaj s spopadi med sudansko vojsko in RSF povod za humanitarno katastrofo neizmernih razsežnosti. Vrtalna naprava, ki je bila v celoti kupljena iz sredstev zbranih donacij, je v Severnem Darfurju v dveh letih zagotovila zdravo pitno vodo mnogim. Vrtine so prostovoljci humanitarne organizacije HOPE For The People of Sudan v dogovoru s Sudanskim ministrstvom za okolje in naravne vire zvrtali v vaseh Shigeg, Darma, Hashaba. V Darfurju bi potrebovali še vsaj eno vrtalno napravo za vodo. Ravno tako v Nubskih gorah. Zdravstveno ustrezna pitna voda ljudem omogoča, da ostanejo v svojih hišah, da jih žeja ne prepodi iz vasi. Tako lahko ostanejo del svoje družine in hkrati del skupnosti, v kateri veljajo vrednote, ki jih poznajo, ki so jim blizu. Skupnost, družina je v zavesti Sudancev izjemno pomembna, mlajši skrbijo za starejše, starejši delijo modrost preživetja z mlajšimi člani skupnosti.

Oboroženi spopadi so že in v prihodnjih dneh še bodo na pot pognali mnoge, premnoge ljudi, koliko smrti bo zahtevala nova sudanska vojna, si ne upam niti zamisliti.   

Iz poročil svetovnih medijev, iz katerih zdaj veje predvsem bojazen, da tuji državljani ne bi »končali v kotlu afriških ljudožercev« in poročajo predvsem še o uspešnih evakuacijah diplomatov globalnih sil z interesi v Sudanu, je mogoče opaziti, da je v Sudanu mir samo še na področjih, ki jih nadzira Sudansko ljudsko osvobodilno gibanje in vojska (SPLM/A). Medtem ko se skoraj po celi nekoč najbolj perspektivni afriški državi pobijata posredniški vojski stare in novo nastajajoče svetovne ureditve, ni z »osvobojenih« Nubskih gora in Modrega Nila še naprej nobenih novic.

Sudan je tretja največja afriška država, osnovana na nepretrganih oboroženih spopadih, genocidu, lakoti, vročini, neusmiljenih sušah. FOTO: Khaled Desouki/Afp

Predsednik SPLM/A Abdel Aziz al Hilu molči.

Zakaj človek, ki s svojimi staroselskimi prostovoljci že skoraj pol stoletja na vse načine in tudi z orožjem nasprotuje vsem sudanskim vojaškim diktaturam, molči? Zakaj predstavnik upornikov, ki se vse do sedaj ni uklonil in prodal nobeni strani in še naprej vztraja in zahteva zgolj osnovne pravice, ki jih bodo v »osvobojenem« svetu kmalu deležne tudi udomačene živali in najbolj »divje« zveri, molči?

Kaj če bi človeka, za katerega lahko predvidevamo, da največ ve kaj in zakaj v resnici dogaja tudi v novi afriški državljanski vojni, »razsvetljeni« del zunanje politike Evropske unije uradno povabil pojasniti, zakaj molči, v »svobodno« Ljubljano in Bruselj?

Ali zmoremo prisluhniti Azizu vsaj toliko, kot smo nekoč Suleimanu Jamusu?

Ali danes vemo, da je imel Jamus prav?

Predsednik SPLA North Abdel Aziz al Hilu je tik pred zadnjim božičem Bojani in Tomu Križnarju omogočil varen dostop tudi na zadnjo najteže dostopno in najbolj oblegano goro Kau. Kjer nista našla in posnela gobavcev zato, ker jih nista našla. Od nenehnega obleganja izčrpani domačini so jima pojasnili, da jih ni, zato ne, ker gobavce svojci med selitvami za vodo, ki je ni več med sušno dobo, ne morejo nositi s seboj.

Konec februarja je sprejel vabilo in konec marca poslal v konzularno službo ministrstva za zunanje zadeve fotografijo svojega južnosudanskega potnega lista in skupaj s še dvema članoma svoje delegacije zaprosil za vizo.

Bodo vize za šengensko področje odobrene?

---

Živa Ozmec, aktivistka, nečakinja Toma Križnarja

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.