O didaktični inovativnosti pa nič

Zadnje čase se spet razvnemajo razprave o vpisnih pogojih v visokošolske programe in s tem v zvezi o vlogi in zasnovi (gimnazijske) mature, ki naj bi (edina?) zagotavljala usposobljenost za uspešen akademski študij. Prispevek dr. Sreča Zakrajška (Samo da so vpisani, Gostujoče pero, Delo, 10. avgusta 2024) pa se loteva problematike z drugega zornega kota, ko poudari, da mladih na srednjih šolah, niti teh na gimnazijah, ne usposabljamo sistematično za uspešno učenje oziroma visokošolski študij.

Pri tem pa opozori tudi na dejstvo, ki ga drugi razpravljavci na to tematiko prepogosto prezrejo, da namreč številni predavatelji v visokem šolstvu niso za kakovostno poučevanje niti zainteresirani niti posebej usposobljeni. Tako zaključi z utemeljenim predlogom, da bi morali učitelji v terciarnem izobraževanju pridobiti ustrezno pedagoško andragoško izobrazbo.

Vemo, da imajo tovrstne zahteve že daljšo zgodovino in da doživljajo svoje vzpone in padce. Velja se spomniti, da je že leta 1808 (!) v okviru prizadevanj za ustanovitev ljubljanske univerze deželni poslanec Majaron poudaril: »Ako redni in izredni profesorji niso samo učenjaki, temveč tudi učitelji, ki znajo živahno predavati, ki hočejo mladino k samostojnemu mišljenju dovesti in v njej gojiti značaj, potem, gospoda moja, je dobro za mladino, za njeno obzorje in znanstvo. Ako pa so profesorji pedantje, ki svojo modrost prodajajo za gotovo resnico, potem nič ne pomaga nobena velika univerza, kajti dijaki ne dosežejo one stopnje, ki se … sme od univerze zahtevati.«

Visokošolska didaktika je pri nas v dolgoletnih prizadevanjih nekaterih entuziastov dosegla marsikaj, a zaradi nedosledne podpore uradne politike vedno žal le za krajši čas. Veliko se je dogajalo že od 70. in 80. let, po zaslugi »pionirjev«, kot sta bila dr. Schmidt in dr. Kališnik (strokovna literatura, daljši tečaji, večdnevne poletne šole, posveti in simpoziji, gostovanja vplivnih tujih strokovnjakov, delovanje strokovnega društva …). Sama sem v teh procesih z veseljem in zavzetostjo sodelovala več desetletij. Žal pa se je marsikaj tega prehitro »pozabilo«.

Tako ima zdaj v merilih za volitve v nazive visokošolskih učiteljev pri prvi izvolitvi posebno mesto le preizkusno predavanje pred komisijo, kar postavlja visokošolskega učitelja spet predvsem v vlogo predavatelja. Niso pa posebej omenjene niti spodbujene in upoštevane druge pomembne sestavine uspešnega pedagoškega dela (ki naj bi jih kandidat ob izvolitvi predstavil v svojem »pedagoškem portfoliju«, kot je to vpeljano marsikje v tujini).

Gre med drugim za uveljavljanje kakovostnega dialoškega pouka, razprav o spornih vprašanjih stroke, skupinskega in sodelovalnega študija, raziskovalnih projektov, za sistematično uvajanje študentov v strategije samostojnega študija literature in sploh za metode in pristope, ki z večjo verjetnostjo vodijo do kritičnega, ustvarjalnega in samostojnega mišljenja študentov.

Prav v teh zmožnostih naši študentje žal v mednarodnih primerjavah zaostajajo. Pri presoji doseganja meril za napredovanje v visokošolske nazive so pri nas še vedno preveč v ospredju pozornosti natančno opredeljene znanstvene kvalifikacije, ki se kažejo predvsem v številu objav, zlasti mednarodnih, didaktična inovativnost pa je zanemarjena oziroma se le občasno pojavi in potem spet »ponikne«. V projektu INOVUP jo zdaj sicer poskušajo spodbujati na številnih, a žal le nekajurnih usposabljanjih. Za katero resno strokovno področje bi se lahko usposobili na podlagi štirih ali osmih ur? Žal smo še daleč od tega, da bi do spodbujanja in razvijanja kakovosti pedagoške dejavnosti v visokem šolstvu zavzeli enak akademski odnos, kot ga imamo na področjih razvijanja strokovne in znanstvenoraziskovalne dejavnosti v matičnih strokah. Glede na vse to lahko samo upamo, da bo pobuda dr. Zakrajška tokrat naletela na pozitiven odziv.