Tri vlade, tri delovne skupine – kje pa so ukrepi?

Ukrepe, s katerimi bi zajezili prekarno delo, bi morali po napovedih oblasti imeti davno pred epidemijo, obljubila jih je namreč že vlada Mira Cerarja leta 2015. Toda čeprav so tudi poznejše vlade v ta namen ustanovile več posebnih delovnih skupin, je videti, da ukrepov niti kmalu po epidemiji ne bo.

Da bodo največje breme krize zaradi koronavirusa nosili prekarni delavci, so nedavno opozorili v Evropski konfederaciji neodvisnih sindikatov in članice Evropske unije pozvali k ukrepanju. Pri Mednarodni organizaciji dela so med drugim opozorili, da ti delavci nimajo dostopa do bolniškega dopusta in so manj zaščiteni, ko gre za konvencionalne mehanizme socialne zaščite. Tea Jarc iz sindikata Mladi plus s sedežem v Ljubljani govori o pozabljenih delavcih. »Med epidemijo so bili prekarni delavke in delavci tisti, ki so med prvimi izgubili delo, med njimi številni mladi, toda hkrati niso imeli dostopa do protikoronskih državnih ukrepov.«


 

Skupine, posveti ...

Potem ko so se intenzivneje začela vrstiti opozorila o naraščanju prekarnega dela in posledicah negotovosti za posameznike in družbo, je vlada Mira Cerarja aprila 2015 na pobudo nevladnih organizacij in sindikatov ustanovila, kot jo je imenovala, vladno projektno skupino za prekarne zaposlitve na trgu dela. Dva meseca pozneje so v skupini, katere del so bili Gibanje za dostojno delo in socialno družbo, sindikat Mladi plus, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikalna konferenca samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in informiranja ter Migrantska pisarna, pripravili javni posvet. Na njem so se strinjali, da »se problematiki prekarnega dela posveti več pozornosti in pripravi ukrepe«.

Leto pozneje so na ministrstvu za delo pod vodstvom Anje Kopač Mrak iz vrst SD pripravili dokument Za dostojno delo. Da je bila njegova priprava »le manever za kupovanje časa«, so komentirali nevladni člani vladne skupine in sporočili, da protestno izstopajo. »Država je prezrla številna prizadevanja za izboljšanje položaja prekarnih delavk in delavcev,« so opozorili. V Gibanju za dostojno delo so ocenili, da je dokument slaba podlaga za uresničevanje koncepta dostojnega dela: »V imenu konkurenčnosti je država socialno varnost zaposlitev postavila na stranski tir in se odločila, da bo še povečala fleksibilizacijo.«

Da se prekarizacija zaposlovanja dogaja na več ravneh, je v reviji Socialno delo pred leti ugotavljala Simona Smolej, ko je pisala o negativnih plateh fleksibilizacije zaposlovanja. »Nanaša se na slabšanje delovnih pogojev za delavce, zmanjšanje delovne zaščite in pravic iz dela, delavčevo prepuščenost samemu sebi in slabšanje možnosti za spopad s tveganji zaradi manjše kolektivne povezanosti in pospešene individualizacije, povečano moč delodajalcev in pospešeno spreminjanje standardih zaposlitev v praviloma slabše, negotove službe z več tveganji.«
 

Za boljši jutri?

Da bodo odpravili prekarne oblike dela v javnem sektorju in tako dali zgled zasebnemu sektorju, so avgusta 2018 zapisali v koalicijski sporazum pod vodstvom Marjana Šarca. Pol leta pozneje, ko je ministrstvo za delo vodila Ksenija Klampfer, tedaj še članica SMC, je vlada sprejela sklep o ustanovitvi medresorske delovne skupine za načrtovanje in izvedbo ukrepov proti prekarnosti. Skupina se je sestala trikrat, dve od srečanj sta potekali v okviru posveta Naslovimo prekarnost za boljši jutri v državnem svetu. Sestali so se še januarja letos, namen sestanka pa je bil pripraviti dokončen nabor možnih ukrepov po posameznih resorjih.

Tik pred tem, novembra lani so na ministrstvu za delo ustanovili – še eno skupino, in sicer posebno posvetovalno skupino zunanjih strokovnjakov. Njena naloga naj bi bila posredovati dodatne informacije v zvezi s problematiko prekarnosti iz prakse, pripraviti odziv na osnutek ukrepov medresorske delovne skupine in identificirati dodatne ukrepe. Konec marca letos so načrtovali še zadnjo sejo medresorske skupine, a je zaradi odstopa Šarčeve vlade in razglašene epidemije niso izpeljali. Na ministrstvu, ki ga v vladi Janeza Janše vodi Janez Cigler Kralj iz NSi, zdaj napovedujejo, da bodo »aktivnosti na tem področju nadaljevali predvidoma jeseni«.
 

Pesek v oči

Tudi v nazadnje ustanovljeno delovno skupino so povabili predstavnike Gibanja za dostojno delo in socialno družbo. Dejan Navodnik iz gibanja pravi, da se ta skupina ni sestala niti enkrat. »Vprašanje je, kako resno jemljejo takšne projektne skupine, saj vse do danes nobena od njih ni prinesla konkretnih sprememb trga dela, dlje od dokumenta ali raziskave še nismo prišli,« opozarja Navodnik. »Če se s takšnimi skupinami zgolj kupuje čas v smislu, saj nekaj delamo za odpravo prekarnega dela, a po koncu mandata ostanejo razmere na trgu dela nedotaknjene, je to problem. In ko se vlada zamenja, se zgodi, da pospravi projekte, ki jih je pripravljala prejšnja vlada, in se vse začne od začetka.«

Da je »očitno, da takšne skupine teoretično obstajajo, praktično pa nič ne naredijo«, poudarja Tea Jarc iz sindikata Mladi plus. Predvsem zaradi javnega pritiska se po njenem pod vsako vlado ustanovi kakšna delovna skupina, »toda potem ta ne naredi nič, in tako še danes ni nobenih političnih ukrepov proti prekarnosti«.

Tudi pri zadnji delovni skupini, kot pravi, »ni bilo resnega namena«, saj niso dorekli ne postopkov delovanja ne pristojnosti in mandata. »Pokaže se, da je govorjenje o prekarnosti samo pretveza, medtem ko hkrati prikimavajo delodajalcem in sprejemajo neoliberalne politike, ki vodijo v prekarnost. To je metanje peska v oči.« Po besedah Tee Jarc si tako kupujejo socialni mir. »Prekarnost in fleksibilizacija zaposlovanja gresta z roko v roki, zato ni mogoče govoriti o odpravi prekarnosti in hkrati spodbujati ukrepe, ki prinašajo nadaljnjo fleksibilizacijo na trgu dela.«

Po epidemiji in ob nedavnem mednarodnem dnevu mladih so v sindikatu Mladi plus zbrali in objavili zgodbe brezposelnih mladih. Govorijo o prekarni realnosti, anksioznosti in špilanju v glavi. Nekdo je celo zapisal: »Svet nas je grdo izpljunil.«