Negotovim spremembam so najbolj izpostavljeni otroci

Delovanje šole na daljavo je odsev ali zrcalo šole, ki poteka v običajnem, »nekoronskem« času.

Stanje v šolstvu je že nekaj let katastrofalno. Uvedba devetletke, s katero smo želeli olajšati in bolj prilagoditi učne cilje otrokom, njihovim sposobnostim in psihofizičnemu razvoju, se je žal izrodila. Glavna krivca sta ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ter zavod za šolstvo. Ne rečem, da spijo, vendar imajo velikokrat napačno strategijo in se vrtijo v krogu preživetih konceptov.

To velja predvsem pri izbiri učbenikov in učnega načrta. Učenci so poskusni zajčki in učitelji, izvajalci pouka, moramo že več let slediti in delati po nepreverjenih, nespametnih, preobsežnih in z nepomembnimi podatki natrpanih učbenikih in delovnih zvezkih, ki so pogosto tako zahtevni, da jih večina učencev žal ne zmore samostojno rešiti. Pesek v oči nam mečejo z dodeljevanjem odločb otrokom, ki naj bi jim olajšale delo ter staršem in družbi opravičevale šolski sistem, da ni nič kriv, le otrok ima prirojene primanjkljaje, da bi normalno sledil učnemu sistemu. Tako ni nihče nič kriv, le otrok ne zmore slediti poplavi pouka in vsem nalogam. Če ne bi bilo tako, potem se ob sedanjem pouku na daljavo ne bi tako mučili starši, učitelji in učenci.

Čezmerno sedenje

Če smo jih v zadnjih letih opozarjali na škodljive posledice čezmernega sedenja pred računalniškimi in telefonskimi zasloni, jim zdaj predpisujemo veliko dela pred temi zasloni. Neupoštevajoč dejstvo, da tak življenjski slog povečuje tveganje za bolezni srca in ožilja, okvaro in spremembo vedenjskih vzorcev.



Nevroznanstveniki otrokom, ki vsak dan po več ur sedijo pred zasloni ali zgolj za šolskimi klopmi, napovedujejo temno prihodnost. Ni minilo veliko časa, ko smo si še januarja 2019 lahko ogledali odlično razstavo o človeškem telesu Body worlds vital na Gospodarskem razstavišču, ki je prikazovala tudi človeka pred računalniškim zaslonom, njegovo pravilno in nepravilno držo ter nujno potrebo po pol ure sedenja, pol ure gibanja. Enkrat tako, drugič drugače, potem se pa sprašujemo, zakaj nas mladina ne jemlje resno.

Neupoštevanje skrbi za zdravje otroka ne prinaša takojšnjih posledic, zato je tak življenjski slog na prvi pogled toliko bolj sprejemljiv. Pomembno je, da so rezultati danes. To pa je mogoče samo, če ima otrok doma na voljo izobraženega, zasebnega in potrpežljivega učitelja, ki ga bo ves čas spodbujal in dodatno motiviral, najboljšo tehnologijo, prijeten prostor, dodatno učno gradivo in najbolje, da je edinec, ker ga sorojenci pri delu lahko motijo. Tako bo lahko imel sproti rešene naloge, visoko pohvalo učitelja in odlično izvedbo šole na daljavo, ki jo zahteva sistem.

Po televiziji nam tu in tam navržejo odlično prakso dela na daljavo, ki je seveda spet po spletu in nima učbeniške podpore. Tako nam mediji omogočajo vsesplošno uporabo, ki jo lahko izkoristimo tudi drugi učitelji brez slabe vesti, da tega ne zmoremo ali ne znamo. Nagovarjajo nas, naj iščemo po spletu, med dnevnimi novicami še primere odlične prakse, da bomo lahko odlični in najboljši in ne socialno razdiralni. Poleg sledenja učnega načrta, učenja računalniške iznajdljivosti, uporabe kamer, pisanja učnih priprav zaradi morebitne zaščite pred inšpekcijo in želene povratne informacije vodstvu šole je tu še dnevno zapisovanje ur in minut, ki jih porabimo za delo, preverjanje učenčevih izdelkov in pošiljanje povratnih informacij učencu, sodelovanje s preostalimi učitelji in, skratka, še in še, kar znamo, zmoremo in moramo opraviti učitelji. Če nam za katero opravilo zmanjka časa, smo površni in neodgovorni in si ne zaslužimo plače, kakršno imamo. A smo trenutno še vedno precej na boljšem kot bolni, tisti, ki delajo v bolnišnicah, in tisti, ki so ostali brez dohodkov.



Šole pomagajo pri donaciji računalnikov otrokom, pri katerih njihovi starši ne zmorejo nakupa. Kar se lepo sliši. Če otrok do zdaj ni imel računalnika, nas ne zanima, ali ima dovolj dober dostop do omrežja, če je računalniško dovolj podkovan, če ima izobražene starše, ki imajo na razpolago nekaj ur na dan, da ga bodo vodili pri delu, za kar je učitelj potreboval fakultetno izobrazbo. Naenkrat smo vsi odlični in najboljši, le prijazni in strpni moramo biti drug do drugega in upoštevati razdaljo, čeprav na račun najmlajših.

Šola je že nekaj časa tak model. Model, po katerem lahko uspešno delajo le otroci, ki imajo izobražene in materialno odlično situirane starše, deležne pomoči tudi svojih staršev. Torej babic in dedkov.

Šolske blodnje

Če bi bil učni načrt z učbeniki vred prilagojen in dostopen večini otrok, to pomeni, da bi delo v šoli in doma potekalo z večjo motivacijo, radovednostjo in samostojnim napredovanjem otroka in ne bi bil prepuščen na milost in nemilost svojih staršev. Tako bi bilo tudi delo na daljavo lažje, starši pa bi bili le nekoliko bolj vključeni v učni proces otroka, kot so sicer. Številni učbeniki in delovni zvezki, ki jih imajo otroci pri sebi, so se v sedanjem stanju izkazali za neprimerne/neuporabne, saj so otroci odvisni od pomoči staršev in nemotenega dostopa do spleta. In ker je tako, se lahko samo vprašamo ‒ komu je to učno gradivo namenjeno? Ali res večinoma založbam, marketingu in tržnosti posameznikov? Kje smo tu učitelji? Tečemo s tako hitrostjo, da se ne zmoremo upreti, ozreti in začutiti šolske blodnje, ker želimo slediti in čim bolj izpolnjevati predpise in zahteve nadrejenih?

Otroka je danes treba dobro pripraviti na šolo, še bolje je, če je nekoliko starejši in ne šteje samo dobrih pet let, da bo lažje presedel veliko ur ter sledil mirno in tiho vsem pravilom in potrebam, ki jih mora izpolniti učitelj skladno z učnim načrtom. In rojen mora biti v srečni in trdni družini, predvsem pa ekonomsko dobro situirani, starši mu morajo posvetiti nekaj ur na teden pri učenju, utrjevanju, pomnjenju in še dodatnem pouku glasbene šole, športa, učenju tujega jezika … Sicer ga lahko dočaka odločba otroka s posebnimi potrebami, ponavljanje razreda ali prepis na šolo s prilagojenim programom.

Spominjam se dne, ko sem pred devetinštiridesetimi leti vstopila v prvi razred. Imela sem dobrih sedem let. V šolo me je peljal oče in me pospremil do učilnice, kjer me je pričakala nasmejana učiteljica, ki sem jo poznala že iz male šole. In v razredu sem se razveselila vrstnikov brez upoštevanja varnostnih ukrepov. In se veselila šolskega dela brez strahu pred okužbo. In se po štirih urah sama odpravila domov.

Letošnji prvošolci so vstopili v šolo v razmerah, prežetih z negotovostmi, strahom pred neznanim, pred okužbo, ki lahko prinese njim samim ali njim najbližjim hudo bolezen ali celo smrt. Znašli so se tam, kjer se mi še nikoli nismo. Tudi pred učiteljem z masko. Pred vrstniki, s katerimi se ne morejo igrati oziroma se lahko, če upoštevajo varnostne ukrepe. S prihodom v šolo, kamor jih starši lahko pripeljejo le do glavnega vhoda, pa čeprav še ne poznajo stavbe, v katero stopajo, kjer jih pričaka učitelj z masko, danes ta, jutri drugi, ki jih s pozdravom takoj opomni na razkuževanje rok.

Čas za razmislek sem si lahko vzela, ker sem začasno odsotna z dela. Sicer bi ta čas zasedlo iskanje najboljšega možnega gradiva in načinov dela, slaba vest, da nisem posnela lutkovne predstave ali zapela pesmice otrokom prek zaslona, iskanje posnetkov in pridno pisanje ciljev, učenje o uporabi spletne učilnici in še in še. Vse to pa sem počela spomladi. Z veseljem in dobro voljo sem delala pred računalnikom, vse od jutra do večera. In s še večjim veseljem sem prejemala povratno elektronsko pošto staršev in otrok. Pa takrat epidemiološka slika niti približno ni bila taka, kot je danes. Kljub vsemu smo držali skupaj in zdržali; pazili smo nase in spoznali drug drugega v drugačni luči, še bolje, spoznali smo se tudi s starši. V upanju, da se epidemija ne bo več vrnila.



A nad današnjimi razmerami bi se morali zamisliti. V družbi negotovih sprememb so pogosto izpostavljeni najšibkejši. Danes so to otroci in starejši. Generacije, ki krojimo njihovo prihodnost, smo nekje vmes. Pozabljamo pa, da bomo nekoč onemogli in bomo tam, kjer so zdaj starejši oskrbovanci. In za nas bodo skrbeli otroci.

Neenakost

Slovenska šola je imela po rezultatih raziskav velike težave z neenakostjo že v stanju, ko so bili otroci v času pouka v šoli. Te težave se zelo povečujejo v sedanjem šolanja na daljavo. Razlike se povečujejo, ker imajo starši zelo različne okoliščine in zmožnosti za pomoč otroku. Nekateri malo, nekateri veliko. Ne zanima nas čustveno stanje otroka, če starši ne zmorejo izpolniti potreb otroka in šole. Ne zanima nas njegova stiska. S trajnimi posledicami se bomo spopadali pozneje. Zdaj ni čas za to.

Nisem za to, da bi šola morala biti bolj prijazna, kot je, in ne menim, da smo učitelji nesposobni. Pa tudi ne ščitim otrok, ki so usmerjeni v udobje in egocentričnost. Sprašujem pa se, koliko zaslug ima pet- ali sedemletni otrok za to, da je socialno neprilagodljiv, in tisti, ki je vodljiv in prijeten učenec in sošolec, da je tak, kot je? Prav nič. Bila sta rojena v okolju, za katero se nista odločala. Že Fran Milčinski je napisal pesmico Za poredne otroke, saj porednim otrokom manjka dobrot, in Zvezdico Zaspanko, ki nam sporoča, da mora biti kazen vzgojna. Dobrote pa niso bonboni, računalniki in telefoni, ampak ljubezen, čas za otroka, občutek varnosti, krepitev in spodbuda njegovih potencialov in interesov, empatije in spoštovanja drug drugega. Pomembno je tudi gibanje, prostočasnost, pri kateri otrok poišče svoje ravnotežje, ki mu bo okrepilo telesni in duševni razvoj, da bo lažje sledil sistemu in moralnim vrednotam družbe. Pogosto lahko vzame prosti čas le takrat, ko mu to določata urnik šolskega dela in urnik staršev, ne glede na njegove biološke potrebe.

Računalniška in telefonska ponudba precej prehiteva šolski sistem. Šele zdaj, v času pouka na daljavo, se neposredno srečujeta in poskušata dopolnjevati. Malčki in otroci, odraščajoči v dobi interneta, ki so imeli pred epidemijo morda neprilagodljiv vzorec vedenja, so zdaj končno v prednosti, saj imajo izkušnje. Ni se jim treba prilagajati niti vrstnikom niti učitelju tako kot prej.
Večina otrok je že v prvih letih življenja neverjetno spretna pri uporabi telefonov in računalnikov. Starši se njihove inteligentnosti razveselimo, saj nas pogosto prehitijo in navdušijo s svojo samostojnostjo uporabe, za katero sami potrebujemo več časa in pomoči. Otrok si ob presenečenju in navdušenju odraslih vgradi impulze in povezave v možgane, te pa ga ženejo še naprej in starši smo zadovoljni. Če si starši želimo čas zase, nam to še toliko bolj ustreza. Otroka imamo doma, na varnem in zatopljenega v igro, čeprav pogosto ne vemo, kakšno. Pred nekaj leti so otroci prinesli v šolo tablice, na katerih so imeli spletne igrice. Ker pogosto dovoljujemo igrače, smo v nevednosti dovolili tudi te. Pri uporabi le te, se je okoli nje zbralo tudi do deset otrok in nemo smo opazovali enega igralca, čeprav je bila tablica dolga le deset in široka pet centimetrov. Med odmori so učilnice obmolknile, le tu in tam se je slišalo čebljati katero od deklic. Učitelji smo imeli najlepši odmor, saj ni bilo hrupa, pretepov, negodovanja … Seveda smo kmalu presodili, da to za otroke ni dobro ali pa smo imeli le slabo vest, ker smo bili v skupini otrok naenkrat osamljeni, in smo tablice prepovedali.

Z veliko hitrostjo drvimo v spremembe, katerih nevarnosti se ne zavedamo in nam jih bo prinesel čas. Ob epidemijah pa bo gotovo ostalo izobraževanje in delo na daljavo, kjer bo to le mogoče. Šolski sistem invazivno zasipa z internetnim učenjem, pri čemer se znajdemo nekateri bolj, drugi manj. Za nekatere to pomeni udobje iz domačega stola, za druge stres in ekonomsko nedosegljivost. Kratek stik na omrežju pa nas prav vse v trenutku lahko zavije v temo.

*** 

Darja Rovšek, učiteljica razrednega pouka, OŠ Pirniče.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.