Nato brez Amerike

Severnoatlantsko zavezništvo, najuspešnejše vojaško zavezništvo v zgodovini, je močnejše kot kdajkoli prej. Z invazijo Rusije na Ukrajino februarja leta 2022 sta se Natov namen in vrednost izkristalizirala, organizaciji pa sta se pridružili dve novi sposobni članici Finska in Švedska. In medtem ko Rusija vztrajno izgublja vojake, orožje in svojo dolgoročno gospodarsko odpornost, je Ukrajina, ne Nato, tista, ki absorbira ruske udarce.

Kaj pa prihodnost? Evropski voditelji se zavedajo, da ima Donald Trump dobre možnosti za zmago na novembrskih predsedniških volitvah v ZDA ter da bi glede na Trumpovo zgodovino njegova ponovna vrnitev na oblast vzbudila dvom o trajni zavezanosti glavne članice Nata in verodostojnosti varnostnih jamstev, ki so podlaga za moč zavezništva.

Če smo pošteni do nekdanjega predsednika, je opozoril na nekaj upravičenih nedoslednosti. Potem ko je Rusija leta 2014 napadla Krim, se je vsaka država članica zavezala, da bo do leta 2024 namenila najmanj dva odstotka nacionalnega BDP za obrambo. Pred dvema mesecema je generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg napovedal, da bodo evropske članice prvič od rojstva zavezništva leta 1949 skupaj izpolnile ta cilj. A to je samo zato, ker nekatere države, posebno tiste, ki so najbliže ruskim mejam, porabijo več, kot znaša njihova kvota. Trinajst od 31 članic Nata še vedno ne dosega tega praga, Trump pa je spet v negotovost postavil njihovo zanesljivost. Če se tako zelo bojijo Rusije, se je vprašal, zakaj še vedno niso pripravljeni porabiti dveh odstotkov BDP za lastno varnost? Skoraj vsi evropski voditelji priznavajo, da je treba za obrambo nameniti več, in nedavna Trumpova izjava, da Rusija lahko »počne, kar hoče«, s tistimi, ki te zaveze ne izpolnjujejo, je med nekaterimi Evropejci porodila ugibanje o tem, kaj bi zanje lahko pomenilo drugo Trumpovo predsedovanje.

Vprašanje je varljivo preprosto: ali bi Nato lahko še naprej obstajal brez jasne in verodostojne ameriške zaveze? Med slovesnostmi ob praznovanju 75. obletnice ustanovitve Nata na začetku tega meseca je Stoltenberg predlagal vzpostavitev sto milijard dolarjev vrednega petletnega sklada za Ukrajino, ki ne bi bil odvisen od izida ameriških novembrskih volitev. Strah, da bi bili Evropejci morda prisiljeni odgovoriti na to vprašanje, preden bodo pripravljeni, je predsednico evropske komisije Ursulo von der Leyen prepričal o potrebi po evropskem komisarju za obrambo.

To ne bi bil prvi ambiciozni načrt, ki so se ga voditelji celine lotili v zadnjih letih. Pospešili so uvajanje cepiv med pandemijo, zagotovili nujno pomoč vladam v stiski ter se lotili dragega in zapletenega zmanjšanja energetske odvisnosti od Rusije. Vse to so počeli, medtem ko so absorbirali begunce, ki so pred desetletjem začeli prihajati v zgodovinskem številu.

Če so dosegli vse to, ali ne morejo zaščititi evropske varnosti pred Trumpom z ustvarjanjem neodvisne in močno usklajene evropske obrambne industrijske politike, podprte s proračunom EU in enotnim trgom? Obstajajo trije razlogi za skeptičnost, vsaj kratkoročno.

Prvič, za načrtovanje in izvajanje močnejše vloge komisije v obrambni in industrijski politiki bo potreben čas. Med tem zapletenim procesom bo pobuda naletela na nasprotovanje nacionalnih pripravljavcev politik, ki se ne želijo odpovedati svojim pristojnostim. To še posebno velja za članice, ki jih najbolj skrbi, da bo imela Francija, dolgoletna zagovornica kolektivne evropske obrambe in edina članica EU z jedrskim orožjem, največ moči pri določanju evropske varnostne politike.

Drugič, EU ostaja močno odvisna od ameriških oborožitvenih sistemov, dostopa do ameriških obveščevalnih podatkov in od Washingtona kot gonilne sile Natove interoperabilnosti med državami. Nenehna grožnja iz Rusije bo prepričala več Evropejcev kot kdajkoli prej, da bodo za obrambo porabili več, zgradili obveščevalne zmogljivosti in povečali svoje vojske, vendar bo uresničevanje teh procesov trajalo desetletje ali več. Sedanje nevarne razmere ne bodo dovolile tako dolgega prehoda.

Nazadnje, najmanj nekaj evropskih vlad bi z veseljem izbralo tesnejše povezovanje s Trumpom namesto vse tesnejših vezi s članicami znotraj EU. Madžarski premier Viktor Orbán in slovaški premier Robert Fico sta očitna primera tega. In v prihodnjih letih bomo morda videli druge (in sistemsko pomembnejše) države članice EU, ki bodo izvolile populistične, do Rusije prijazne vlade. Italijanska premierka Giorgia Meloni je bila neomajna pri podpori Ukrajini, vendar bi se to lahko spremenilo, če bi se Trump vrnil v Belo hišo. Če Marine Le Pen leta 2027 končno postane predsednica Francije, tesnejše povezovanje s Trumpom še zdaleč ni nemogoče niti v Parizu, kjer je želja po evropski zunanji in varnostni politiki, neodvisni od Washingtona, že dolgo najmočnejša.

Treba je razmisliti tudi o dolgoročnejšem vprašanju, ki presega novembrske volitve v ZDA. Če Trump izgubi, bodo vzgibi po bolj izolacionistični in posredniški ameriški zunanji politiki umrli z njegovo politično kariero? Ali pa so nove generacije ameriških volivcev, tiste, ki niso dovolj stare, da bi se spomnile vloge, ki so jo ZDA, v dobrem in slabem, igrale v svetu med letoma 1945 in 2008, spremenile odnos ameriške javnosti do zagotavljanja »globalnega vodstva«, za katero so nekoč navijali tako demokrati kot republikanci?

Če je to res, niti Bidnova zmaga ne bo ustavila te razprave v Evropi.

***

Ian Bremmer, predsednik in ustanovitelj mislišča Eurasia Group.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.