Moč evropske solidarnosti

Pandemija covida-19 še naprej pustoši po svetu, zahtevala je več kot 800.000 življenj. Evropa lahko reče, da je zaradi ostrih ukrepov, sprejetih spomladi, najhujše že za nami. Seveda pa ni razloga za sproščenost. Ne smemo pozabiti na trud medicinskega osebja po vsej celini niti na lekcije te izkušnje – vlagati in še enkrat vlagati v zdravstvo, da ne bo nihče prikrajšan.



Gospodarske posledice ukrepov za zajezitev virusa so prispevale k pojavu nove tragedije – gospodarske škode zaradi koronavirusa, ki je povzročila ogromen izpad dohodka za zaposlene. Bruto domači proizvodi (BDP) držav članic EU so letos doživeli padce, kakršnih ne pomnimo od velike depresije. Samo v drugem četrtletju je BDP držav članic EU padel kar za 11,7 odstotka.

Rast brezposelnosti v EU je bila zmerna – s 6,5 odstotka marca se je zvišala na 7,1 odstotka junija. Te številke resda ne dajo celotne slike: število opravljenih delovnih ur je strmo padlo in delavci, ki niso mogli delati zaradi zaprtja, niso vedno vključeni med brezposelne. Jasno pa je, da bi bili evropski delavci še bolj prizadeti, če ne bi bilo varoval, ki so bistven del naših socialnih držav in socialnih tržnih gospodarstev. Že bežen pogled na brezposelnost v ZDA, kjer je ta v nekaj mesecih zrasla krepko bolj kot v EU, nas opomni, da trgi dela v Evropi res niso popolni, imajo pa svoje prednosti.

Eden od primerov tega so kratkoročne delovne sheme, kot je v Sloveniji subvencioniranje dela s skrajšanim delovnim časom. Ti in podobni programi omogočajo podjetjem, da obdržijo delavce in delovna mesta v času bistveno zmanjšane gospodarske aktivnosti. Take sheme seveda ne pomenijo, da ni treba več vlagati v poklicno izobraževanje in usposabljanje, kar bi moral biti temelj politik okrevanja držav in načrtov odpornosti, ki jih bodo države članice pripravile v prihodnjih mesecih. Kljub vsemu so te sheme nedvomno obvarovale evropske delavce pred najhujšimi posledicami recesije.

So pa te seveda v veliko breme javnih financ, zlasti ob trenutnih velikih potrebah. Da bi lahko države članice obdržale potrebno kritje, je aprila evropska komisija predlagala nov finančni instrument Sure, ki bo na voljo v prihodnjih tednih, kril pa bo stroške, neposredno nastale zaradi vzpostavitve ali podaljšanja državnih kratkoročnih delovnih shem in drugih podobnih ukrepov, s katerimi se države članice EU spopadajo s pandemijo, zlasti v zvezi s samozaposlenimi.

Komisija bo kmalu lahko začela zbirati denar za Sure na trgih. Zaradi izjemno nizkih obresti posojil lahko državam članicam nudimo posojila po zelo ugodnih pogojih. Ta bodo uvod v veliko širše tržne operacije, ki jih bo komisija sprejela za financiranje načrta EU za okrevanje, kot so se voditelji dogovorili julija.

Potem ko je komisija ocenila zahtevke za pomoč, ki so prišli do zdaj, je predlagala izplačilo začetnih 81,4 milijarde evrov 15 državam članicam z instrumentom Sure. To vključuje 1,1 milijarde evrov za Slovenijo. Tudi z drugimi vladami potekajo pogovori in pričakujemo nove zahtevke. Toda ker je dodeljenih več kot 80 odstotkov sredstev, je jasno, da je bila potreba po instrumentu Sure velika in da potrjuje moč evropske solidarnosti. Države članice EU lahko skupaj pridobijo več finančnih sredstev po boljših pogojih, za izboljšanje razmer po vsej celini. Tako Evropa skrbi za svoje delavce.

Ideje o pozavarovanju brezposelnih so žive že najmanj desetletje. To, da so finančni ministri držav članic predlog komisije za instrument Sure sprejeli le v nekaj tednih, je dokaz, da je mogoče najti politično voljo tudi za drzne evropske rešitve.
Sure je nujen odziv na krizo brez primere.

Razumeti ga moramo tudi kot prvi korak k trajnemu pozavarovanju brezposelnih v Evropi, kot je zahtevala Ursula von der Leyen, preden so jo lani izbrali za predsednico komisije. Kajti ob okrevanju naših gospodarstev ne smemo pustiti nikogar zadaj. Evropa mora biti sinonim za solidarnost, ne le ko je nujno, ampak vsak dan.

***
Paolo Gentiloni je evropski komisar za gospodarstvo, Nicolas Schmit pa evropski komisar za delovna mesta in socialne pravice