Maturant in koronavirus

Petek trinajsti. Za mnoge tradicionalno nesrečen dan, za vse šolarje, dijake in študente pa zadnji dan pouka pred njegovo začasno prekinitvijo zaradi širjenja koronavirusa.

Z govoricami, da se utegnejo šole zapreti, smo se srečevali že vse od konca februarskih zimskih počitnic, vendar tega skoraj nihče ni vzel preveč resno, prej kot šalo ali razlog, da nam ne bi bilo treba v šolo. V četrtek, 12. marca, v času pouka po vseh šolah v Sloveniji, je informacija o zaprtju postala dejstvo. Nekatere je razveselila, druge navdala z zaskrbljenostjo.



Iz lastnih izkušenj lahko povem, da si je veliko dijakov prekinitev pouka zamišljalo kot neke vrste počitnice. Kar zadeva gimnazije, lahko z zanesljivostjo rečem, da ni tako, saj je dela, ki so nam ga naložili profesorji, več kot dovolj.

Kot dijaku četrtega letnika mi kljub vsemu ne more biti povsem vseeno, ali se pouk izvaja kot običajno v šoli ali pa se s sošolci spopadamo s sedanjim stanjem in skupaj s profesorji začenjamo prakticirati pouk na daljavo, ki je v preteklem tednu doživel pravo revolucijo. Šolanje na daljavo je najustreznejša alternativa za podajanje učne snovi, pravzaprav druge pametne možnosti sploh ni.

Marsikdo se sprašuje, kako sploh deluje pouk na daljavo. Ta poteka tako, da profesorji posameznih predmetov na spletno platformo, ki ji mnogi poenostavljeno pravijo e-učilnice, nalagajo posamezne učne vsebine, nekatere med njimi nam pošljejo na e-naslov.

Način izvajanja pouka, predelave učne snovi in način dela je odvisen od posameznega predmeta. Pri predmetih, pri katerih je pomembna razlaga profesorja in učbenik ne zadostuje za razumevanje snovi, nam novo snov podajajo pisno, kot tekst.
Kot primer vzemimo matematiko. Nova snov je na podlagi teorije pisno obrazložena, poleg tega je zraven rešen tudi kakšen primer za lažje razumevanje vsebine. Enako so podane naloge, ki so namenjene utrjevanju snovi.

Drugače je pri predmetih, za katere je značilen velik nabor snovi. Tako moramo pri raznih predmetih s pomočjo učbenikov reševati učne liste, pripravljati predstavitve in poročila, ki se navezujejo na maturitetne predmete.

Pri slovenščini in angleščini, kjer je treba prebrati kar nekaj maturitetnih knjig, je zdaj poudarek na branju in reševanju takšnih in drugačnih nalog, ki se nanašajo na prebrano vsebino. Rešene naloge moramo ponavadi oddati v posamezen šolski nabiralnik na spletni platformi, za oddajo materiala pa imamo ponavadi določen časovni rok.



Za zdaj večina vseh predmetov poteka na prvi ali drugi način. Profesorji so vedno pripravljeni odgovarjati na vprašanja in so za lažje podajanje snovi pripravljeni uporabljati videoprenos v živo, kar pa vsaj za zdaj nismo kaj dosti uporabljali. Pri nekaterih predmetih bi bilo morda poučevanje s pomočjo videokonference nekoliko lažje, zato lahko pričakujemo, da se bo način podajanja snovi čez čas nekoliko spremenil. Zavedati se moramo, da smo kljub vsemu šele začeli uporabljati tovrstno komunikacijo, ki je seveda nova tudi za marsikaterega profesorja.

Kot maturanti se v razredu sprašujemo, kdaj se bomo lahko vrnili v šolske klopi. Večina se ne zaveda, da začasni ukrepi, ki veljajo do sredine aprila, ne bodo zadostovali in da bomo ostali doma še dosti dlje časa. Nekateri optimistično napovedujejo, da bomo v šolske klopi spet sedli že aprila, a če se ozremo v azijski prostor, kjer se z virusom sicer uspešno spopadajo že več kot tri mesece, lahko z gotovostjo rečem, da bomo ostali doma še vse kaj dlje kot do prvomajskih počitnic.

Prav zaradi tega se marsikdo izmed nas sprašuje, kaj bo z maturo, ki je ne glede na vse sklepno dejanje štiriletnega šolanja, njen rezultat pa je pomemben za vpis na želeno fakulteto. Bodo maturo preložili? Kako bo z vpisom na fakultete? Bomo hodili v šolo še med poletnimi počitnicami? Bodo na maturi zmanjšali obseg snovi? Bodo na fakultetah namesto mature uvedli sprejemne izpite? To so le nekatera med vprašanj, ki se pojavljajo med nami.

Vprašanj je veliko, odgovorov za zdaj še nobenih. Ne vem, ali so se pristojni organi o tem že kaj pogovarjali, vendar kljub epidemiji s koronavirusom si vsi tisti, ki nas v prihodnjih dveh mesecih čaka do zdaj najpomembnejši preizkus v življenju, želimo vsaj okvirno vedeti, kaj bo sledilo. Zavedam se, da to ni odvisno od nas, zato se s tem ni smiselno pretirano ukvarjati, pa vendar.
Prekinitve pouka veliko dijakov ni razumelo v pravem pomenu.

Cilj tega je bilo primarno preprečiti medsebojne osebne stike in posledično kar se da omejiti prenos okužbe z virusom, čeprav se zdi, da je v preteklih dneh marsikateri najstnik ­»počitnice« izkoristil za druženje s prijatelji. Pri tem bi morali po mojem mnenju ključno vlogo odigrati starši, ki bi morali otrokom jasno povedati, kako je treba ravnati v takih razmerah.

Veliko mladih se pravzaprav še vedno ne zaveda, kako resna je situacija. Večina tistih, ki najprej niti predstavljala ni, kakšne razsežnosti bo epidemija povzročila, zdaj strogo upošteva predpise, a kljub vsemu še vedno obstajajo tudi taki, ki vsega skupaj ne jemljejo dovolj resno. To je seveda povsem neodgovorno do njih samih in vseh drugih, poleg tega pa se mi zdi žaljivo do vseh zdravstvenih delavcev, ki v tem trenutku tvegajo lastno zdravje za ceno tega, da pomagajo nemočnim.

Menim, da je dolžnost vseh nas šolarjev, dijakov in študentov ta, da upoštevamo uvedene ukrepe za preprečevanje širjenja okužb. Priznam, da je to vse prej kot preprosto, vendar hkrati nujno. Dandanes vsak izmed nas v žepu nosi tehnološko čudo tega tisočletja, ki mu omogoča, da je kjerkoli in kadarkoli v stiku s komerkoli na tam svetu. Tako danes komuniciramo po družabnih omrežjih, skypu, z esemesi …

S sošolci se slišimo vsak drugi dan prek videoklica in tako ne glede na razmere ostajamo v stiku, poleg tega vsi upamo, da se bo življenje čim prej vrnilo v stare tirnice.

Zavedajmo se, da se deževje razvija v nevihto, koliko časa bo ta trajala, je odvisno od nas samih.

***
Martin Jazbec dijak 4. letnika, Gimnazija Bežigrad, Ljubljana