Kje smo 33 let po sramotnem izbrisu?

Če je bila polovici izbrisanih popravljena morda četrtina njim storjenih krivic, drugi polovici pa popolnoma nič – kakšen je potem skupni izid te že 33 let trajajoče žalostne zgodbe?

Hvala Mojci Pišek za diagnozo, ki jo je podala v članku Izbris kot diagnoza slovenske družbe (Delo, 28. februarja) – da je »tematika izbrisa izpuhtela iz medijskega prostora« in da smo »v središču te zgodbe mi sami, Slovenci kot kolektiv, v katerem se je izbris lahko zgodil« – in da je »odgovornost celotne skupnosti toliko večja, dokler krivci za izbris še vedno živijo med nami – brez krivde«. K zadnji od teh misli morda le tale pomislek: bi bila ta odgovornost celotne skupnosti kaj dosti manjša, če bi ta skupnost zmogla bolj jasno in enotno kot doslej vsaj s prstom pokazati na individualne krivce?

Dvomim, ker je krivdo v tej skrajno zapleteni zadevi težko zožiti na nekaj posameznikov (»pohlepnih, skorumpiranih«?? – tu so vendar prevladovali drugačni motivi!) – še zlasti če ne govorimo samo o krivdi za začetno dejanje 26. februarja 1992, ampak za vse, kar je temu sledilo v naslednjih mesecih in letih, že pod bistveno drugačno (Drnovškovo) vlado, kot je bila začetna Demosova vlada – pa vse do danes. Že v tistih kritičnih letih okoli leta 2004 sem pogosto opozarjal, da so zahteve, naj država krivce kaznuje (sodno ali vsaj politično) naivne in nesmiselne, ker v tej državi že takrat ni bilo nobene politične stranke, ki si pri tem ne bi bila močno umazala rok – in vrana vrani pač oči ne izkljuje. Od takrat se je to samo še poslabšalo.

Seveda je bila vzrok predvsem ksenofobija na politični desnici, toda načelno drugačna levica se je pred njenimi pritiski v strahu pred izgubo volilnih glasov samo strahopetno umikala. S tem neomadeževana sedanja stranka Levica in še nekaj osamljenih politikov so pač daleč prešibki, da bi tu lahko zdaj kaj spremenili.

Zato tudi označujem za demagoško zavajanje izbrisanim naklonjenega dela javnosti predsedničin predlog zakona, ki naj bi kar čez noč popravil vse krivice, ki jih ta država doslej 33 let ni ne znala ne hotela popraviti – zdaj pa jih ta vlada tudi ne more več popraviti, celo če bi to hotela in znala. Zdaj namreč temu že nekaj let nasprotuje tudi ustavno sodišče! Z vrhuncem februarja lani, ko je odločilo, da je celo najhujša (prav absurdna) ovira v zakonu za tisto polovico izbrisanih, ki doslej ni dobila popolnoma ničesar, v skladu z ustavo! Kakšna absurdna ovira?

Kdor je Slovenijo po izbrisu zapustil (kot mu je bilo ukazano), se lahko vanjo vrne samo, če dokaže, da se je po izbrisu vanjo že prej poskušal vrniti – čeprav mu je bilo takrat to prepovedano!!? A celo ta prav slaboumna zakonska določba je v skladu z ustavo, je reklo ustavno sodišče! In to kar s 6: 3, niti ne s 5: 4. In vlada zato predsednici republike seveda mirno odgovarja, da bo popravila vse, kar bo zahtevalo ustavno sodišče – to pa pomeni: nič!

To škandalozno odločbo sicer izpodbijam na Evropskem sodišču za človekove pravice, a tam sprejmejo v obravnavo le približno tri odstotke od 50.000 letno vloženih pritožb. Le če bi tam razsodili v nasprotju z našim ustavnim sodiščem, bi to Slovenijo morda vendarle lahko prisililo k temu, k čemur zdaj »s prazno puško« poziva predsednica republike. A realno upanje na tak drugi »čudež v Strasbourgu« (prvi je bil prisiljenje Slovenije v odškodnine) je žal zelo majhno.

Moj drugi pomislek ob sicer zelo dobrodošlem članku Mojce Pišek pa je, da – kot še mnogi drugi simpatizerji izbrisanih – izraža sicer utemeljeno skrb, ker »mlajše generacije o izbrisu ničesar ne izvedo v šolah« – ob tem pa to nevednost poskuša zmanjšati tudi z nekaterimi napačnimi trditvami (in jo s tem dejansko povečuje). Zlasti s tisto, da je šlo pri našem izbrisu za izgon (deportacijo) »nezakonitih migrantov«, enako kot to danes počne Trump.

Huda zmota: naši izbrisani vendar niso bili nikakršni »nezakoniti migranti«, ampak povsem zakoniti stalni prebivalci Slovenije, ki jim je vlada ta status odvzela popolnoma nezakonito – in to na skrivaj, brez vsake odločbe in celo brez obvestila! Če bi bili tu res nezakonito, kot se je izgovarjala, bi jih pravzaprav celo morala izgnati – a si tega ni upala, ker bi iz tega nastal hud mednarodni škandal. Ubrala je drugo, v moralnem pogledu še bolj sramotno pot: odvzela jim je vse pravice, da bi jim s tem onemogočila življenje in jih tako prisilila, da Slovenijo sami zapustijo! Okrog 15.000 jih je bilo res prisiljenih ravnati tako, toda okoli 10.000 je pa (ilegalno, skrito) ob pomoči sorodnikov in prijateljev in v hudem pomanjkanju ostalo tu in preživelo.

In navedimo tu samo enega od mnogih paradoksov te skrajno zapletene zgodbe: ko je njeno bistvo leta 1999 prišlo na dan, je bila država (vključno z ustavnim sodiščem!) pripravljena vsaj nezakonito odvzeti status (brez vsakih odškodnin) povrniti samo tem 10.000, ki so vladni nezakoniti ukaz kršili – tistim 15.000, ki so ga »ubogali«, pa vse do danes ni priznala nič!

In tudi ni res, da je med tistimi, ki so ostali v Sloveniji, mnogo takih, ki so še danes brez papirjev, kot je nekaj časa zatrjevala Amnesty International – taka sta, kolikor zdaj vemo, samo še dva. Vsi drugi med njimi so vsaj papirje (status) dobili nazaj, toda tiste žaljivo nizke odškodnine pa le polovica od njih (zato moja uvodna ocena o morda četrtinski popravi krivic za to skupino izbrisanih). Niti ni res, kot trdijo nekateri, da tistih 5600 izbrisanih otrok takrat ni moglo hoditi v šolo – nasprotno, šolstvu gre tu vse priznanje (morda s kakšno redko izjemo).

Da, zlasti mlajšim generacijam je res treba pripovedovati o tem »nečastnem delu naše zgodovine«, da se kaj takega ne bi jutri ponovilo – seveda pa pripovedovati tako, kot je res bilo.

***

Matevž Krivic, nekdanji ustavni sodnik.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno tudi stališč uredništva.