Kdaj lahko zdravniki lažemo

Zadnje čase postaja jasno, da v politiki neobremenjeno in odkrito(srčno) laganje v oči publike ni postalo samo dovoljeno, ampak je »čista laž« že nujni del politične obrti – ker očitno mi, ljudstvo, tako želimo. In ne vzdihnemo več za časi, ko je razkrita seksualna laž ameriškega predsednika skoraj (od)peljala proti odstavitvi, če se ne bi Bill takrat bistroumno izvlekel z lingvističnim pojasnilom, da v njegovem besednjaku (zanikan) spolni odnos označuje zgolj vaginalno zadevo (orala pa je bila po Billovo bolj komunikacijska veščina). Ta domiselnost je prepričala publiko, da je Billu oprostila – za ceno poplave časopisnih karikatur in navdihov za stand up komične vložke.

In prav stand up komiki so takrat z razgaljanjem ameriškega predsednika kot čisto navadnega lažnivega smrtnika sprožili globalno demitizacijo političnih avtoritet v nezanesljive, lažnive kljukce. Ampak politiki so po prvi užaljenosti spoznali, da jim stand up podoba navadnega smrtnika prav nič ne škoduje, prej obratno. Prej ko si politik ustvari ljudsko podobo, ki občasno zakvanta in v zadregi, kako človeško!, zablefira glede skupnega hodnika za pralni stroj ali se celo odkritosrčno zlaže, bolj postane v volilnih spopadih »teflonsko« odporen proti spotakljivim obtožbam ali razkritjem nasprotnikov – »saj smo že vedeli, da je tak, to pa res ni nič novega«, si rečejo ljudje in jih ne ganejo novi dokazi o stomilijonskih zapitkih.

Zato bo v prihodnje pomembna naloga družboslovcev, da predvidijo, v kakšne težave lahko pripelje družbo sprejemanje politikov, ki so začeli sami sebe dojemati kot stand up nastopače. Ko se enkrat identificirajo s svojo vlogo, nadaljujejo njeno prakticiranje tudi po volitvah, saj jim koristi tudi v povolilni, »resni« politiki. Pri tem ne gre le za Trumpa, ki tudi po volitvah ni prenehal tvitati enako nepremišljenih absurdizmov, le da povolilni lahko mimogrede povzročijo morijo svetovnih razsežnosti. Pri nas politični stand up že ves čas izvrstno in uspešno uprizarja prvak upokojencev, tudi predsednik ni od muh, in povsem logično se na tokratne volitve podaja tudi prvi stand up profesionalec.

In medtem ko delovno področje politikov vedno bolj postaja produkcija čistih laži, serviranih kot stand up komedije, se medicinci še vedno oklepamo staromodne, paternalistične ideje, da moramo v očeh svoje publike (pacientov in bodočih pacientov) imponirati z resnostjo in avtoriteto, ki ne prenese ideje o neresnici. Čeprav zdravniki, kot vsi navadni smrtniki, v reševanju drobnih življenjskih stisk enako pogosto lažemo kot vsi, le da novinarji na srečo ne iščejo Clintonov in Monik po bolnišničnih oddelkih. Ko zdravnik zatrdi, da se bo v ambulanto vrnil čez pet minut, je vsakemu pacientu jasno, da se laže, in je čez pol ure še zadovoljen, da ni trajalo uro ali uro in pol. O tem, kaj sledi, ko zdravnik junaško zatrdi, da ne bo bolelo, pa dobi vsak izkušnjo že v otroštvu, zato ostanejo pacienti skeptični tudi ob zdravnikovih trditvah, da gre vse v najlepšem redu in da so videti krasno in se bo na koncu vse uredilo. Na koncu, ja.

A vse to so navadne drobne laži, ki so jih na drugi strani polni tudi pacienti – ki jih nenadoma nič več ne boli in redno jemljejo zdravila in si redno merijo krvni tlak in so prenehali kaditi in piti in se začeli vsak dan pol ure gibati … Če bi nenadoma začeli vse te drobne in neškodljive človeške laži, ki nam gladijo samopodobo, razglašati za tako velepomembne, kot je postala Clintonova cigara, bi s tem res pridobili pri resnici?

Pravzaprav bi neskončno izgubili v tistem delu odnosa zdravnik–bolnik, ki ga imenujemo zaupanje in je pravzaprav nujen del zdravljenja. To, da se zdravnik zlaže, da bo še isto popoldne o vašem primeru telefoniral kolegu iz druge bolnice, ni tako hudo, saj bo verjetno telefoniral čez tri dni ali poslal kolegu elektronsko pošto tik pred vašim pregledom v tisti bolnici. Ampak hkrati mora biti obojestransko jasno, da bo zdravnik pacientu vedno po resnici in sproti povedal za vsa dejstva, ki so pomembna za njegovo zdravljenje in odločitve v zvezi z njim. To je zdravnikova profesionalna zaveza in v tem delu si medicina nikoli ne sme vzeti resnicoljubnosti na način, kot so to naredili politiki zgolj zato, ker jim stand up prinaša večje volilne dobičke kot grajenje zaupanja.

Verjetno je prav družbeni zgled, kako hitro je mogoče izgubiti zaupanje, tudi temelj strahu mnogih zdravnikov, ki nočejo niti slišati, da bi poleg njih še kdo drug ponujal »alternativne« zdravstvene storitve, če bi jih bolniki želeli. Pri nas se zdi, da morajo nad vsem, kar je povezano z zdravstvenimi storitvami, paternalistično bedeti zdravniki, ki hočejo v svojih principih ostati maksimalno resnicoljubni, zato se čutijo dolžne prepovedovati vse, v kar kot zdravniki ne verjamemo. Ampak zakaj bi morali zdravniki prevzemati odgovornost za vse, kar si ljudje želijo v zvezi s svojim zdravjem? Če človek želi neko težavo reševati z ajurvedo ali jogo, zakaj bi to motilo resnicoljubni princip medicinca? V marsikateri tuji bolnišnici so storitve, ki spadajo na področje KAM (komplementarne in alternativne metode), pacientom na voljo podobno, kot so jim na voljo kapele za različne veroizpovedi, knjižice in rekreacijski prostori.

V teh ustanovah zdravniki s tem, da želijo nekateri pacienti tudi storitve KAM, nimajo problemov. Če pacient čuti potrebo, mu zdravnik opiše možnosti in o tem vodi ustrezno evidenco. In verjetno bi bilo zelo koristno, če bi nekatere storitve KAM uvedle tudi naše bolnišnice, na primer Onkološki inštitut. S tem bi postavili zgled, kako naj bodo storitve KAM urejene, dokumentirane in povezane s standardno medicino. To bi bilo verjetno bolj produktivno kot ostro zavračanje, ki vzbuja občutek krivde pri pacientih, ki storitve KAM vseeno prakticirajo, in vemo, da jih ni malo.

V življenju večinoma ne gre za črno-bel princip – ali lažemo ali smo za resnico. Vsi občasno lažemo in vsi smo za resnico. Avtoriteta resnice je pomembna in slab zgled politike nam kaže, kako nevarno jo je razbijati za kratkoročne koristi. A hkrati avtoritete resnice ni smiselno panično napihovati in braniti na mestih, kjer resnica ne služi boljšemu življenju. Na koncu je pomembno življenje.

***

Alojz Ihan dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist