Kdaj digitalizacija v podporo demokratizaciji

Po besedah Marka Borisa Andrijaniča, takratnega predsednika strateškega sveta za digitalizacijo, zdaj ministra brez listnice za digitalno preobrazbo, »je digitalizacija pomemben delček naše zgodbe o uspehu, ni pa edini« (Delo, 26. 6. 2021). Državljani naj bi po njegovih besedah občutili predlagane ukrepe pri e-gradbenih dovoljenjih, e-osebni izkaznici, davčnih trajnikih in informativnem izračunu otroških dodatkov. Omenja tudi, da gre pri digitalizaciji in debirokratizaciji za dve plati istega kovanca.

Vse lepo in prav, še zlasti ker nam Andrijanič obeta že drugi paket ukrepov z bolj sistemskimi rešitvami, vključno s sektorskimi na področjih energetike, mobilnosti, financ, gradbeništva in kmetijstva. Sam seveda pogrešam uporabniške rešitve na področju večje demokratizacije naše družbe, saj po anketah sodeč, s sedanjim stanjem demokracije ni zadovoljnih več kot 80 odstotkov državljanov. Na pomanjkanje digitalizacije na področju demokratizacije opozarjam, ker je v začetku junija umrl človek, za katerega so po poročanju Primorskih novic z novogoriške občine sporočili: »Vedno se je zavzemal za proces demokratizacije, enakost in pravice šibkejših družbenih skupin. To je vselej počel z izjemnim čutom za vrednote sodobne družbe s sočutjem do človeka, narave in ljudske dediščine.«

Ob smrti nekoga, s katerim sem se – kljub svojemu težavnemu sklepanju novih prijateljstev v zrelih letih – po dobrih treh letih poznanstva vendarle začel tikati, se po dvoletnem dopisovanju zgolj po elektronski pošti na razdalji med Goriško in Ljubljano s trpkostjo v zavesti sprašujem, ali bi lahko iz tega prijateljstva sam naredil kaj več zanj, zase in za demokratizacijo družbe. Pišem o dr. Zoranu Božiču, ki je bil leta 2012 kot predstavnik področja vzgoje in izobraževanja izvoljen v državni svet (DS) ter bil v njem do leta 2017 predsednik komisije za kulturo, šolstvo, znanost in šport. Ne da bi to v medsebojnih stikih kdaj posebej omenila, je bilo področje prosvete in kulture vsaj posredno tisto, kar naju je povezovalo, saj sem bil sam v skupščini SRS v letih 1986–1990 delegat prav tega področja.



Prvič sva se z Zoranom Božičem soočila leta 2014, ko sem skupaj s prof. Ivanom Kristanom in mag. Emilom Milanom Pintarjem komisiji DS predstavljal predlog kombiniranega sistema volitev v Državni zbor (DZ) RS, pripravljenega v Zvezi društev upokojencev Slovenije (Zdus). Čeprav je Božič odkrito povedal, da mu je bližji večinski dvokrožni sistem, je v razpravi poudaril vse pozitivne značilnosti predloženega kombiniranega sistema, zlasti njegovo dvokrožnost, zato je komisija DS po daljši razpravi predlog Zdusa tudi podprla.

Zoran Božič se je odločno zavzemal za dvokrožni sistem, saj naj bi ta po njegovem zagotavljal boljšo in politično bolj sredinsko sestavo DZ. Razočaranje nad odklonilnim stališčem levosredinskih strank do predloga Zdusa ga je spodbudilo, da se je z vso vnemo lotil najbolj očitne, čeprav ne najbolj kritične značilnosti takrat (in praktično še zdaj) veljavnega volilnega sistema. Njegova prizadevanja so šla formalno v smeri zmanjšanja razlik v številu volivcev po volilnih okrajih, vsebinsko pa je ob zahtevi državnega sveta, ki jo je sprožil za oceno ustavnosti teh razlik, v javni razpravi na Ustavnem sodišču RS jasno izpostavil tudi omejen vpliv volivcev na dodelitev mandatov kandidatom. Opozoril je torej na strankarski monopol pri določanju kandidatov v razmerju do civilne družbe. Ustavno sodišče je formalni zahtevi DS po približno dveh letih sicer ugodilo ter naročilo DZ odpravo nesprejemljivih razlik v številu volivcev po volilnih okrajih, ki jo je poslancem sedanje desne koalicije 16. februarja 2021 uspelo izglasovati po načelu »volk sit, koza cela«. Pri tem naj bi bila »sita« pravna črka na papirju, nedotaknjeni pa so ostali privilegiji strank. Volivci, ki naj bi ob Zoranovem prizadevanju za vsebinsko spremembo volilnega sistema v skladu z ustavno določbo o njihovem odločilnem vplivu na določitev mandatov resnično kaj pridobili, pa so ob pretkanem taktiziranju političnih strank ostali praznih rok. Strankokracija je še enkrat izigrala demokratična pričakovanja civilne družbe.

Zato ni čudno, da se ta še naprej poskuša organizirati v prizadevanju za bolj demokratičen volilni sistem, ki bo državljanke in državljane spodbudil k sodelovanju v volilnem procesu, saj nizke številke o udeležbi – okrog 52 odstotkov – na volitvah v DZ in še nižje na lokalnih, predsedniških in evropskih volitvah vzbujajo skrb. Ob navedeni udeležbi so tudi v Sloveniji nekateri izpostavili ugotovitev, da »slabo vlado izvolijo tisti, ki ne pridejo na volitve«.

O naših vladah po osamosvojitvi ima seveda vsakdo svoje mnenje. Sam sem bil predvsem zaradi razprodaje slovenskega kapitala (in vode) nezadovoljen z večino njih. Sodim pa, da imajo o svojih vladah in kombiniranem volilnem sistemu, po katerem se vlada pri njih oblikuje, zanesljivo boljše mnenje nemški volivci. Tudi zaradi njihovega bolj demokratičnega volilnega sistema znaša volilna udeležba v Nemčiji med 70 in 76 odstotki vseh volilnih upravičencev. Vzroke za nizko udeležbo volivcev pri nas je nedvomno treba iskati v dveh smereh: v slabem naboru kandidatov, ki jih lahko v danem volilnem sistemu praktično ponudijo le politične stranke, in v občutku volivcev, da v nasprotju z ustavnim določilom nimajo ustreznega vpliva na dodelitev mandatov kandidatom. Tako marsikateri državljan ne gre na volitve, češ »da nima koga voliti«. Podatki iz anket pa tudi nazorno kažejo, da določen odstotek volivcev ne želi voliti kandidatov političnih strank. Izhodišče za demokratične spremembe volilnega sistema mora biti načelo, da je treba ustvariti razmere, v katerih se bo ob dveh glasovih volivca vsak kandidat vsake politične stranke na volitvah utegnil ali celo moral pomeriti z možnim domicilnim kandidatom civilne družbe. Seveda pa zgolj uveljavitev takega volilnega sistema za več demokracije v družbi ni dovolj (več o tem v intervjuju s Timmermansom, Delo, 10. 7. 2021). Gre vsaj tudi za nujno spremembo ohromljenega referendumskega odločanja, ki so ga uveljavili naši strankarski veljaki, možnosti pa se ponujajo tudi na področjih, ki so zdaj v domeni strateškega sveta za digitalizacijo.

Vladavina ljudstva mora biti navzoča vsak dan, to pa omogočata prav sodobna računalniška tehnologija in tehnika. Vse večje število državljanov z digitalnimi potrdili se ponuja kot samoumevno orodje za to, da lahko na spletu in s tem v družbi kot celoti šteje vsak dan mnenje prav vsakega državljana, ki z imenom in priimkom podpiše podporo nekemu utemeljenemu stališču o družbenih razmerah. Če je teh podpisov veliko, lahko, pogojno rečeno, govorimo o avtoriziranem večinskem javnem mnenju (AVJM). Ob ustrezno izdelani računalniški platformi naj bi državljani, nekaj tisoč, deset tisoč ali celo sto tisoč njih, pridobili zakonsko pravico zahtevati, da se o tako množično podprtem stališču obvezno razpravlja in glasuje v parlamentu ter seveda tudi na referendumu.

Osnutek omenjene platforme že obstaja. Bo svet za digitalizacijo ob razpoložljivih milijonih evrov »našel« sto tisoč evrov, da to demokratično možnost v Sloveniji uveljavimo in s tem prispevamo k večji odpornosti proti poskusom izrivanja civilne družbe iz sfere odločanja o pomembnih vsebinah za razvoj naše družbe, tudi izbiri boljšega volilnega sistema?

***

Prof. dr. Miran Mihelčič je ekonomist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.