Strankarski sestop z oblasti v dobro slovenske družbe

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je 18. junija 2020 poslance v državnem zboru posvaril pred neprijetno možnostjo, da bi se brez pravočasnega sprejetja nove volilne zakonodaje in s tem verodostojnih naslednjih volitev v državnem zboru v primeru zaostritve gospodarskih, socialnih in političnih razmer lahko znašli v zelo neprijetnem položaju. Izpostavil je možnost ustavnopravne krize in političnega kaosa.

Ta njegova ugotovitev seveda drži, a je bil predsednik v povedanem – morda zasebno razmišlja drugače – ujetnik tipičnih slovenskih razmer, v katerih (naj) ob tako pomembnem temelju našega političnega sistema, kot volilni sistem je, veljajo le stališča in glasovi poslancev parlamentarnih političnih strank. Gre za nesprejemljiv molk ob ugotovitvah kakovostne raziskave javnega mnenja pred nekaj leti, po katerih kar 87 odstotkov anketiranih državljanov ni (bilo) zadovoljnih s političnim sistemom.
V nasprotju s tako izrazito večinskim stališčem anketirancev smo državljani, glede na povedano in stalne strankarske igre v zvezi s spremembami volilnega sistema, očitno prepuščeni samovolji parlamentarnih strank. Te nam nameravajo same – mimo organizirane civilne družbe in preveč molčeče večine državljanov – v medsebojnem preigravanju pred čakanjem »na padec zastavice na nekdanji šahovski uri« decembra tega leta izbrati eno od dveh slabih izbir: zgolj spremembo velikosti volilnih okrajev ali ukinitev volilnih okrajev in možnostjo relativnega prednostnega glasu v volilni enoti. Bistvo teh sicer različnih kukavičjih jajc sprememb volilne zakonodaje je, da bosta vsaj zakonodajna in izvršilna oblast ostali trdno v rokah parlamentarnih strank. Bralci naj vedo, da bodo za tako polaganje kukavičjega jajca v gnezdo demokracije »zaslužne« vse parlamentarne politične stranke, od levih, »sredine« do desnih.

Delno je za tako slabo izbiro krivo tudi ustavno sodišče, ki se je pred dobrim letom in pol zavestno omejilo v kritiki sedanje volilne zakonodaje. Tudi sami tvorci le-te nimajo dovolj poguma priznati, da gre za gnil kompromis iz leta 1992, ki posledično vpliva na vse slabšo volilno udeležbo in sestavo državnega zbora. Če to hočemo ali ne, vsak razumen in pošten opazovalec se namreč mora strinjati s tem, da tako dobre sestave parlamenta, kot je bila tista, izbrana na prvih demokratičnih volitvah leta 1990, v Sloveniji nismo imeli ne prej ne poslej.

V nasprotju s tem kompromisom in obema kukavičjima jajcema, ki ju ponujajo parlamentarne stranke danes, se ideali demokratične družbe v zvezi z volilnim sistemom uresničujejo skozi načela, da imajo državljani, tudi strankarsko neorganizirani:
– dejansko, ne le navidezno, možnost kandidirati (tudi izven strankarskih list) in biti izvoljeni v državni zbor;
– kakovosten pregled nad ponujeno izbiro (razpolagati z zadostnimi informacijami o ponujenih kandidatih, smiselno vgrajeno domicilno načelo, pregledna glasovnica);
– možnost nevezane večstranske in (po izidih prvega kroga glasovanja) kvalificirane zožene izbire med kandidati (v naslednjem krogu glasovanja);
– večji vpliv (volivec naj ima vsaj dva glasova, celo tri, če pride do glasovanja v drugem krogu);
– možnost učinkovitega nadzora nad poslanci (izvolitev konkretnega poslanca vsakega volilnega okraja, možnost njegovega odpoklica s ponovnimi volitvami v okraju).

V ospredju volilne izbire naj bodo kandidati in šele nato stranke. Zato morajo biti podatki o kandidatih (z imenom in priimkom; naziv ene od strank na nedavnih volitvah na Hrvaškem) precej obširnejši od podatka o datumu rojstva, bivališču in doseženi izobrazbi. Sam bi želel o kandidatu vedeti tudi podatke o njegovih dosedanjih zaposlitvah, članstvu v političnih strankah in zakonskem statusu. Podatek o njegovem (trajnejšem) bivališču naj bi tako pričal o njegovem poznavanju problemov v določenem okolju. Boštjan Verstovšek je v intervjuju (Delo, SP, 27. junij 2020, stran 12) omenil tudi potrebo o tem, »da so politiki dolžni javno razkriti podatke o zdravstvenem stanju, ki bi lahko vplivali na opravljanje njihove funkcije«. So taka pričakovanja morda v nasprotju z določili o varstvu osebnih podatkov?

Verstovšek v nadaljevanju intervjuja tudi pravi: »Politiki volilne zakonodaje pravočasno ne bodo sprejeli, ker to ni v njihovem interesu … Glavni problem te protiustavne volilne zakonodaje je, da stranke manipulirajo z volilnimi okraji in da volivci nimajo možnosti vplivati na to, kateri konkretni ljudje bodo izvoljeni. Tako stranke z lahkoto nastavljajo lojalne ljudi, ki večinoma sicer ne bi bili izvoljeni, če bi o tem lahko odločali volivci. … Če obstaja predlog zakona, ki je strokovno pravilen in korekten, bi ga lahko dali na referendum.«

Tak predlog zakona, ki je strokovno pravilen in korekten ter ustreza prej navedenim idealom, obstaja. Pred šestimi leti ga je ob prvi obravnavi polovica izvirno izvoljenih poslancev sedanje koalicije celo podprla. Gre za predlog kombiniranega volilnega sistema Zveze društev upokojencev Slovenije, ki ob več kot 5700 zbranih podpisih uživa tudi podporo številnih civilnih združenj in, vsaj smiselno, tudi nekaterih neparlamentarnih strank. A je, »žal«, njegova »slabost« v tem, da posega v samozadostnost oblasti strank.



Eamonn Butler v knjigi Pravica do javne izbire (2017) tako med drugimi – še bolj kritičnimi ugotovitvami – navaja tudi naslednji dve: »Ob majhni možnosti vplivanja številni ljudje volijo na podlagi splošnih strankarskih oznak ali pa sploh ne gredo na volitve. Na žalost to pomeni, da lahko, ker je večina volivcev apatičnih, dobro obveščene interesne skupine izvajajo nesorazmeren vpliv na stranke.« In: »Govorimo lahko o znatni moči strankarskih vodij, ki sestavljajo sezname kandidatov, s čimer imajo večji vpliv nad vrstnim redom kot v sistemih, kjer je v vsakem okraju izvoljen en sam kandidat in morajo biti poslanci zato bolj odgovorni svojim volivcem.«

Bralci naj si ob povedanem poskušajo predstavljati, kako bo deloval naš politični sistem po dnevu, ko in če bo sprejeta ena ali druga od omenjenih različic volilnega sistema, ki ga ponujajo naše stranke? Prosto po J. B. Alphonsu Karru (1849): gre za take spremembe, da bo bistvo ostalo enako. Z vidika državljanov namreč ni videti, da bi katerakoli od strankarskih ponudb pripomogla k večji vlogi državljanov pri nadzoru oblasti in zmanjševanju delitev med državljani.

Leta 1990 je poteklo 45 let od uveljavitve sistema, ki je omogočal oblast eni sami politični opciji. Sledil je njen nujni sestop z oblasti. Bo po letu 1990 res treba čakati še 15 let, da se znebimo pasti strankokracije, ki se je z delitvami na naše in vaše enim ugnezdila v možgane, druge pa naredila apatične? Padajoča udeležba na volitvah kaže, da je teh zadnjih vse več.
Zdaj je čas za vsebinsko temeljito prenovo volilnega sistema! Če naj bi kdaj v prihodnosti ljudje sedanje strankarske politike imeli v dobrem spominu – seveda ob predpostavki, da politikom to kaj pomeni –, potem naj s takojšnjo uveljavitvijo ljudem naklonjenega volilnega sistema nakažejo pripravljenost za vsaj delni sestop z oblasti po naslednjih volitvah.

***
Prof. dr. Miran Mihelčič ekonomist

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.